Moje potovanje k Jezusu – nadaljevanje
/ Rok Dominič /
Naučil sem se veliko novega o Svetem pismu in njegovem pomenu za človeka, o molitvah, ki so naš direktni stik z Bogom. Zakaj je Jezus trpel in umrl za nas, o grehih, ki lahko so veliki in mali, kako se jih očistimo. O našem življenju po smrti telesa, kako lahko pridemo do ponovnega vstajenja in kako poteka Cerkveno leto. Prav posebej mi je bila všeč tema o sveti maši. Tudi približno se nisem zavedal, da je v njej tako veliko simbolike, kjer ima vsako dejanje točno določen pomen. Z gospodom Komparetom sva odprla še marsikatero pomembno temo, ki v članku ni omenjena, a je pomembna. Veliko mi je pomenilo, da mi je pri vsaki temi postavljal vprašanja, pri čemer ga je zanimalo moje razmišljanje in pogledi na določeno vsebino. To je v meni porodilo številna vprašanja, ki sva jih nato prediskutirala, si izmenjala mnenja in poglede. Tako sem prišel do marsikaterega odgovora in spoznanja.
Z vsakim srečanjem sem bolj in bolj spoznaval Jezusovo pot in njegova sporočila, ki nam jih je podarjal preko svojih naukov. Moram vam reči, da mi je to odprlo popolnoma drugačno razumevanje življenja in sveta. Z besedami težko opišem vse te občutke, enostavno bi si želel, da bi vsi ljudje tega sveta to doživeli in začutili na enak način, kot sem jaz. Poudariti moram, da je bilo moje življenje pred tem spoznanjem drugačno, bolj prazno. Nisem se zavedal pomena duhovnosti, kot se je marsikdo, ki ni odraščal z vero, ne zaveda. Razumem ljudi, ki pridejo do župnika z razno raznimi prošnjami in zahtevami, tako kot jaz septembra. On po kratkem pogovoru z njimi ne more razumeti, zakaj ljudje dojemajo vero in Jezusove nauke popolnoma napačno. Te ljudi razumem, saj sem bil še ne dolgo nazaj na istem bregu. Žal se premalo zavedamo, da nam hoja za Jezusom prinaša bolj polno in čisto življenje, pomaga nam postati boljši človek. Če samo preberemo kakšen nauk iz Svetega pisma, dobimo odgovor in rešitev na mnoga vprašanja, ki se nam porajajo v življenju.
S svojo odločitvijo, da se podam na pot za Jezusom, se nisem niti malo zavedal, da bo to ena izmed pomembnejših odločitev, ki sem jih v življenju sprejel. Vem, da se bo slišalo čudno, morda celo narobe, a sem po eni strani vesel, da so mi starši dali svobodo in me niso v mladosti vpisali na verouk, saj bi morda moja vera, v primeru, da je ne bi ohranjal, zbledela in je najverjetneje ne bi tako močno doživljal, kot jo danes. Prav tako sem mnenja, da kot odrasel človek z življenjskimi izkušnjami lažje in bolje dojemam pomen vseh modrosti, ki mi je gospod župnik v tem času predal, kot bi jih kakšnih deset let nazaj, kaj šele v otroški dobi.
Za konec bi se obrnil na vse ljudi, ki boste to brali in se odločate za katehumenat, ste negotovi oziroma premišljujete ali je to prava izbira. Moj nasvet je, da se prepustite Bogu, mu odprete srce in um ter sprejmete ta dar, saj boste s tem novim spoznanjem na svet in dogodke v življenju gledali z drugačnimi očmi. Verjemite mi, ne bo vam žal.