Moje potovanje k Jezusu
/ Rok Dominič /
S katoliško vero sem se srečal v rani mladosti preko svojih dveh babic. Z bratom sva, ko sva bila otroka, večkrat med počitnicami obiskala babico in dedka, ki sta živela na Hrvaškem, kjer sta uživala v zasluženem pokoju. V najini otroški sobi so bile obešene slike s podobami Jezusa, Device Marije in angelov, ki so na naju pazile med spanjem. Babica naju je naučila molitev, ki smo jo nato skupaj, vsak večer preden sva šla spat, zmolili. Besedila molitve se na žalost ne spomnim več, pa tudi ne zdi se mi podobna kateri izmed molitev, ki sem se jih tekom katehumenata naučil. Morda si jo je babica izmislila. Konec koncev to sploh ni važno, pomembno je, da sem verjel, da me čuva Gospod in angeli bdijo nad menoj.
Pogosto sva bila v varstvu tudi pri babici in dedku po mamini strani, ki sta živela za Bežigradom, v neposredni bližini ljubljanjskih Žal. Če je bila v času, ki sva ga preživljala pri njima ravno nedelja, naju je babica večkrat dopoldan pred kosilom vzela s sabo k sveti maši. Tu in tam se nam je pridružil tudi bratranec iz Kopra, ki je pogosto k starima staršema prihajal na počitnice. Na žalost moram priznati, da mi je bilo kot otroku vse tuje, saj nisem obiskoval verouka in tako nisem poznal pomena maše, kot ga poznam danes. Moj um pa je bil premlad, da bi razumel pridige, ki jih je župnik govoril, zato sem se bolj ali manj dolgočasil.
Leta so minevala in z njimi moj stik z vero in duhovnim življenjem. O njej sem začel razmišljati šele, ko sva se z dolgoletnim dekletom začela pogovarjati o poroki. Glede na to, da prihaja iz bolj verne družine kot jaz in je odraščala v cerkvenem duhu, ji zakrament cerkvene poroke veliko pomeni. Začel sem iskati možnosti, kako bi jo osrečil in ji omogočil poroko, kot si jo želi in zasluži. Ker v življenju ne naredim nič polovičarsko, sem se odločil, da se bova poročila tako, kot se spodobi, in da bom tudi sam stopil na pot za Jezusom.
Našega župnika, gospoda Toneta Kompareta sem na žalost, ali pa srečo spoznal na pogrebu mojega očeta lani aprila. Njegov govor in vodenje pogreba je na meni pustilo poseben pečat, saj se je videlo, da živi, čuti in doživlja to, kar govori. Izžareval je neko posebno energijo, ki je drugje nisem začutil. To ni bilo samo moje spoznanje, ampak tudi spoznanje mojih bližnjih. Konec septembra sem se odločil, da stopim v kontakt z njim, zato sem na spletu poiskal njegovo telefonsko številko ter ga poklical. Svetoval mi je, da se oglasim pri njem v župnišču na krajšem pogovoru. Ko sva se prvič srečala, me je najprej vprašal, kakšne želje imam, oz. kaj bi rad dosegel. Povedal sem mu, da bi se z dekletom rada cerkveno poročila, vendar nimam opravljenih zakramentov, zato me zanima, kako jih pridobim. Bil je vesel, da sva se odločila za ta korak in mi z velikim entuzijazmom razložil, kaj je pomen tega zakramenta in vere v Boga. Predstavil mi je katehumenat, kako poteka in kaj bom z njim pridobil. Moram reči, da me je njegov pristop in odnos prepričal, zato sem se odločil, da se podam na to pot. Tako sva začrtala časovnico in se začela dobivati vsak ponedeljek po sveti maši. Ker je bil čas trajanja katehumenata omejen na približno šest mesecev, vsebine pa je veliko, je bilo težko obdelati vse teme, ki jih ljudje ponavadi spoznajo pri verouku. Vseeno sem mnenja, da sva na srečanjih obdelala zelo veliko, za preostalo pa bo tekom življenja še dosti časa, saj se, kot pravijo, učimo celo življenje.
Sledi nadaljevanje v mesecu juniju.