Molitev v skupini
/ Nevenka Rijavec /
Zapomni si, brez Boga ne bo šlo! Tako je govorila moja mama. Žal sem ta stavek v mladih letih dojemala kot »grožnjo«.
V povojnem času smo z vseh strani, še zlasti v šoli, poslušali drugačne »nauke«, češ, da Boga ni in da vero potrebujejo samo stari, nevedni in neizobraženi ljudje. Kljub vsem zakramentom sem sprejemala takšne in podobne negativne izjave, saj moja verska izobrazba ni presegala štiriletnega osnovnošolskega verouka. Svete maše, ki sem jih obiskovala, so bile v latinščini, Svetega pisma ali kakršnekoli verske literature nisem nikoli ne videla ne brala. Iz dneva v dan sem živela v popolni duhovni temi. O Bogu sploh nisem razmišljala. Pa vendar sem vsak večer pred spanjem prosila Boga, naj varuje moje najbližje.
Življenje mi ni prizanašalo. A nikoli ni bilo tako hudo, da bi prosila Boga za pomoč. Vse dokler nisem doživela najstrašnejšega udarca – tragično izgubo sina. Takrat sem z vsem svojim bitjem zaklicala k Bogu. Ob tem sem se zavedala, da nisem vredna, da izgovarjam Njegovo ime, da kličem Njega, ki zame vse dotlej ni obstajal. Sledilo je veliko, nepričakovano presenečenje. Bog je čakal na ta moj klic in mi tudi pomagal. Kliči me in ti bom odgovoril (Jer 33,3).
Začela se je pot mojega odrešenja, ki še vedno traja. Srečala sem, po Božji previdnosti, ponovno rojene, nove ljudi, čudovite brate in sestre, plemenite duhovnike, redovnike in redovnice. Vsak od njih je s svojo karizmo prispeval k oblikovanju moje vere. Prav molitvene skupine so bile zame ključnega pomena. Kot prvo, v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, bi navedla Prenovo v Duhu, ki jo je vodil pater Marijan Šef. Uboga in ranjena sem se znašla med podobnimi brati in sestrami in prvič v življenju začutila tako željeno sprejetost, sočutje in ljubezen. Prvič sem namreč slišala, da je Bog ljubezen, da smo vsi Njegovi otroci, da nas ljubi in nam želi podeliti vso polnost življenja. Z molitvijo drug za drugega, s slavljenjem in prepevanjem hvalnic, s spontanimi prošnjami in zahvalami, s solzami obžalovanja in veselja, se je moja vera krepila in rasla. Dogajanje v karizmatični molitveni skupini čudovito opiše pesnik Tone Pavček, ko pravi:
Kot v starodavnem obredu
roke polagamo drug na drugega,
roke si dajemo in jih pokladamo
na rame, na rane,
da se rešimo hudega.
Poleg osebne molitve ostaja molitev v skupini še naprej pomemben del mojega duhovnega življenja. Trenutno molim s skupino Prenova v Duhu enkrat tedensko v Trnovski cerkvi ter s skupino molivcev in molivk našega Doma, ko se dnevno zbiramo v kapeli. Najmanjšo in najbolj dragoceno molitveno skupino pa sestavljata samo dva člana – to sva midva z možem Andrejem. Vsak večer namreč skupaj moliva rožni venec.
