Moški je podoba in slava Boga
/ Špela Kert Pust /
Letošnje leto je namenjeno poglobljenemu spoznavanju svetega Jožefa, iskanju in razumevanju njegovega poslanstva, odkrivanju poti do tako močne in trdne vere, razmišljanju o pomenu poslanstva ter poklicanosti moških v župniji in Cerkvi.
Duhovna obnova v mesecu septembru je bila v celoti posvečena duhovni oskrbi, lahko bi celo rekla podpori moškim. Diakon Matej Križanič in pričevalec Janez Vehovec sta vsak na svoj način osvetlila pogled na moškega, ki nosi Božjo podobo v družini in skupnosti ter pomenu vloge moškega, ki posreduje pri Gospodu za svoje družinske člane ali širše.
Prevzeti takšno vlogo kot mlad moški je odgovorno. Biti kos takšnemu izzivu ni lahko. In prav zato je medgeneracijsko povezovanje moških izredno dobrodošlo, saj omogoča dozorevanje moškega preko izkušenj drugih v posameznih življenjskih okoliščinah.
Vsem organizatorjem duhovne obnove se v hvaležnosti zahvaljujem, v molitvi podpiram in se veselim sadov moških skupin. Zapisano je: »Budni bodite, stojte trdni v veri, možati bodite, bodite močni!« (1 Kor 16,13)
Vzporedno se mi poraja vprašanje kako lahko, kot žena in mati odraslega sina, pripomorem. V prvem trenutku me prešine misel: ne vtikaj se, pusti, dovoli možu ali sinu naj naredi kot čuti, ne svetuj, ne priporočaj, zaupaj … in kmalu v sebi občutim prijetno veselje, zadovoljstvo in potrditev, da delam prav. Le tiha miselna podpora, duhovna povezanost in Njegova navzočnost so dovolj in zdi se, da delujejo na daljavo.
Razmišljanje me pripelje še do Marije, Jožefove žene in Jezusove matere, ki je nam ženam vzor in spodbuda. Ljubeče sprejemanje moža ali sina natančno takšnega kakršen je, ga opolnomoči, mu da možnost duhovne odprtosti, raziskovanja in povezanosti. V zaupanju se prebuja vera, pravo dostojanstvo in razkriva svetlejša zemeljska pot.
In še pogled iz mojega osebnega življenja. Odnos z možem se je z leti najine skupne poti močno spremenil, izboljšal in je v fazi zorenja. Čeprav izhajava iz vernih družin so bila najina začetna leta praktično odmaknjena od verskega življenja. Več kot samoumevnih obredov, kot so krst, poroka in občasen obisk nedeljskih maš nisva zmogla. Šele z vključitvijo otrok v veroučno šolo in osebno pripravljenostjo sem postopno odkrivala razsežnosti krščanske skupnosti. Vendar pravega družinskega vzdušja nismo bili deležni do trenutka, ko se je mož aktivno vključil in začel prevzemati naloge ter odgovornosti v župniji. Neverjetno, vse steče. Dobila sva Božjo pomoč. Ne znam razložiti, vendar lažje razumem odlomke svetega pisma:
»Moški je podoba in slava Boga. Ženska pa je slava moškega« (1 Kor 11, 7)