Naravna in nadnaravna duhovnost
/ S. Snežna Večko /
Mlad moški je visel med življenjem in smrtjo. Verna prijateljica vpraša njegovo mater, če bi poklicali duhovnika. Ta vzklikne: »Saj ne bo umrl!« In se oklepa nasveta snahe, naj goji pozitivne misli, ker mu bo s tem pomagala …
Prijateljica se je obrnila k Bogu, moževa soproga k sebi. Prva pričakuje pomoč od Boga, druga od lastne »energije« (pa ne ve, da tudi ta energija prihaja od Boga). Podoba današnje družbe. Ljudje vse bolj iščejo duhovnost, istočasno pa upada verska praksa. Verni ljudje doživljajo duhovnost predvsem v molitvi in v verskih obredih, ostali v sproščenosti, notranjem miru, lepoti, dobroti, ustvarjalnosti …
Človek ima že po naravi duhovne potrebe in zmožnosti. Sprašuje se in išče odgovor na smisel življenja, odkriva v sebi ustvarjalno svobodo, čuti se poklicanega k odgovornosti, k veselju nad življenjem, k hvaležnosti, k spoštovanju zakonitosti narave … To je naravni duhovni razvoj slehernega človeka, vernega in nevernega. Današnji zahodnjak pa v iskanju duhovnosti rad posega za vzhodnimi verstvi. Če na spletu vtipkamo duhovnost, se izpišejo naslovi, kot Ples celosti, Čudežna vibracija, Izpolnjeno življenje, Mali buda za lahko noč … Ti članki priznavajonesmrtno dušo, naš pravi jaz, tisti del nas, ki potuje iz življenja v življenje, iz inkarnacije v inkarnacijo. Po tem nauku so temeljni principi človeškega jaza čisti um, »božanska« inteligenca, univerzalna ljubezen, in na koncu pravi jaz, »najvišja iskra«, »atma« – središče naše čiste volje, ki človeka povezuje z njegovim nebeškim izvorom, naš resnični, božanski jaz, preko katerega smo eno z večnostjo.
Ta pogled na človeka je vzvišen. Čeprav izjavlja, da je največja žrtev, ki jo lahko naredi človeško bitje, žrtev za dobrobit drugih, se je človeku iz lastne moči volje težko žrtvovati za drugega. Kako naj šele vidi svoj božanski jaz človek, ki se je omadeževal s hudodelstvi in se nasploh bori z nizkimi čutenji in hotenji? Pomislimo, da je v Indiji, od koder ta nauk izvira, skromna redovnica mati Terezija po mestnih ulicah pobirala zapuščene, mimo katerih so hodili ljudje, potopljeni v »božanski« um. Zanje so ti ubogi predstavljali ljudi na stopnji očiščevanja grehov iz prejšnjega življenja. Ona je v njih videla Jezusa in jim povrnila človeško dostojanstvo.
Če se vrnemo na naše ulice, po njih hodi mnogo ljudi, ki se zanašajo na občutek duhovnega miru, notranjega ravnovesja, samospoštovanja. Ko pa se nanje zgrnejo nesreče, ko jih zadenejo življenjski udarci, so nemočni. Blagor tistemu, ki takrat odpre vrata Kristusu, da stopi vanj z Božjo močjo. Kajti takrat postane on naš višji jaz, nam podeli delež pri svoji Božji naravi. To je več kot zgolj skladnost src ali podobnost nagnjenja in čutenja. Kristus sam postane vir in počelo Božjega življenja v meni. Daje mi svojega Duha ljubezni, da ga lahko dajem drugim. Prihaja mi naproti s svojimi zakramenti, po katerih me odrešuje in posvečuje. Živim iz njegove milosti.
