Naravno in nadnaravno delo
/ s. Božena Kutnar /
Vsak človek je po svoji naravi poklican, da dela. To je nekaj normalnega in lastnega samo človeku, saj nobeno drugo ustvarjeno bitje ne dela na tak način. Delo je nekakšen preplet človekovih telesnih in duševnih zmožnosti s stvarnostjo drugega človeka in vsega stvarstva, a ima točno določen namen, ki močno presega zgolj preživitveni nagon.
Sveto pismo nam s pripovedjo o stvarjenju predstavi Boga kot tistega, ki dela in ki po svojem ustvarjanju tudi počiva. Človek, ustvarjen po podobi Boga in poklican, da vedno bolj raste tudi v podobnosti Njemu, je postavljen »v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval« (1 Mz 2,15). Božja volja za človeka je, da dela in tako nadaljuje začeto Stvarnikovo delo ter obenem ustvarja občestvo z drugimi ljudmi. Zemlja, ki jo človek obdeluje, je ves svet, ki mu je dan hkrati kot hrana in kot prostor bivanja; obenem pa je poklican, da tako skrbno obdeluje tudi vrt lastnega srca. Kajti človek je izoblikovan iz te iste zemlje (Adam), v katero je Bog dahnil svoj življenjski dih (prim. 1 Mz 2,7). Prav ta Božji dih mu daje novo dostojanstvo in poslanstvo, da zmore svoje lastno življenje, življenje drugih in materijo vsega sveta vzeti v roke in jo obdelovati na način Boga, ki je način ljubezni in darovanja. Pritegnjeni smo v ustvarjalno sodelovanje s Stvarnikom pri dopolnitvi stvarjenja, da bi Edenski vrt postal mesto, novi Jeruzalem, prostorje Božjega kraljestva.
Greh, ki je odtrgal človeka od organske povezanosti z Bogom, je prizadel vso njegovo stvarnost, tako tudi področje dela: »V potu svojega obraza boš jedel kruh« (1 Mz 3,19). Prvotna lepota človekove soustvarjalnosti je zamazana. Snov tega sveta zanj ni več stičišče z Bogom, ni več izraz Božje skrbi in ljubezni do njega, ampak priložnost za gospodovalnost, izrabljanje, izkoriščanje, posedovanje. Človekov zamegljeni pogled mu govori, da ima do vsega brezpogojno pravico, da se vsega lahko polasti ne glede na sredstva. Luč stvarstva postane samo še narava, osvetljena od sonca, ki je prav tako zgolj del narave. Delo samo pa postane naporno, vezano na trpljenje in preživetje.
Učlovečeni Božji Sin vstopi v to realnost človeka kot delavec, tesar, ki si tako kot vsi »v potu svojega obraza« služi kruh. A njegovo glavno poslanstvo je odrešenjsko delo, ki je v tem, da v ta svet vpelje Božje kraljestvo, da v sebi doseže združitev človeka z Bogom Očetom. To je storil tako, da je do konca sprejel Očetov načrt in zanj svobodno izročil samega sebe. Tako je vso človeško naravo prežel s Sinovskim načinom življenja in postal izvir novega, nadnaravnega dela, ki je liturgija.
Odrešeni človek, potopljen v Kristusovo človeškost, je torej zmožen svojo človeško naravo voditi k svobodni daritvi, zmožen je razpreti dlani in svoje življenje položiti v Gospodove roke in roke bližnjih. To je evharistična vizija človeka, svobodnega od samega sebe, odprtega za D(d)rugega. A to je mogoče samo v ljubezni, ki nam je bila darovana. Ljubezen je tista ključna moč, ki naše delo naredi vredno za Božje kraljestvo. Ljubezen vse oživi. Z njo tudi najbolj skrito dejanje postane deležno Kristusovega vstajenja in del njegovega skrivnostnega Telesa. Kajti ne samo človek, tudi stvarstvo gre v smeri vseedinosti v Kristusu, zato zdihuje in trpi v porodnih bolečinah (prim. Rim 8,22-23). Gre za rojevanje nečesa novega, kajti podoba tega sveta mineva (1 Kor 7,31).
Vse delo, ki ga kristjan v vsakdanjiku opravi, na Gospodov dan v kruhu in vinu prinese v občestvo Cerkve in ga položi na oltar. Ne kot posameznik, ampak kot celotna skupnost, zbrana na istem kraju. Tam se zgodi resnično nadnaravno delo in edinstvena ustvarjalnost, ki je ni zmožno nobeno človeško naprezanje. Kajti tisti, ki deluje pri bogoslužju in je glavni protagonist prerojenja in dopolnitve stvarstva, je Sveti Duh. On se po duhovnikovi besedi in gesti spusti nad darove, da postanejo Kristusovo telo in kri, resnična hrana, ki ne vodi več samo do groba, ampak nas pelje čez grob, kajti združuje nas z Njim, ki sedi na Očetovi desnici. Tam je z Njim združeno tudi vse, česar se je po našem delu dotaknila Božja ljubezen.
