Naš običajni dan – nedeljska pridiga
5. nedelja med letom / Mr 1, 29-38 /
Koristno je, da danes ob evangeliju razmišljamo o tem, kakšen je bil Jezusov običajni dan. Poglejmo, katere vsebine je najbolj pogosto vključeval v svoj delavnik. Vzorec za to naj nam bo današnji prihod v Kafarnaum.
Ko je prišel v vas, je najprej obiskal shodnico.
V shodnici je učil.
Šel je na obisk k tašči in jo potolažil.
Zvečer se je srečal z vaščani. Ozdravljal je bolnike.
Zgodaj zjutraj je vstal in na samem molil.
Naslednji dan je šel na službeno potovanje.
Ali bi njegov vzorec lahko posnemali tudi mi danes?
SEVEDA.
Kdor želi uspešno preživeti svoje življenje, naj hodi za njim. Krščansko življenje je hoja za Jezusom, pravi Tomaž Kempčan.
Prvo naše dejanje dneva bi lahko bilo iskanje obiska cerkve pred službo, lahko si pomagamo z domačo družinsko kapelico ali bogkovim kotom.
Ko gremo v službo ali po opravkih, naj nas spremlja misel, da smo poklicani za oznanjevalce evangelija. »Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal!« Služba in življenje v javnosti naj se spreminja v oznanilo smrti in vstajenja. Krščansko oznanilo je namreč zakoreninjeno v srečanju z Vstalim Kristusom. Oznanjevanje je poslanstvo. Služabnik je svoje delo dolžan opravljati, ne da bi zato zahteval kakšno plačilo. »Nekoristni hlapci smo. Storili smo le, kar smo bili dožni storiti« (Lk 17,10). Zato pravi Pavel: »Moje plačilo je, da ne sprejemam nobenega plačila.« Toda ne spreglejmo: tudi Pavel ni imel popolnega uspeha. Njegovo oznanjevanje je tudi naletelo na gluha ušesa. Kljub temu nadaljuje z oznanjevanjem, da bi bil tudi sam deležen sadov, ki jih prinaša oznanjevanje. Krščanski glasnik naj opravi toliko, kolikor dovoljujejo njegove moči. Ostanek pa bo dopolnjen ali s trpljenjem ali z njegovo notranjo pokorščino. A ta notranjost ni nikakršno opravičilo, da ne bi storil vsega, kar je v njegovi moči. Pavel tesno sledi Gospodovemu zgledu. Prihaja kot služabnik, ki služi vsakomur. Nihče ni izpuščen.
Čez dan se odločimo za kakšen obisk. Če gremo k človeku, ki ima težave, je bolan, če trpi, če je v stiski … poskušajmo po svojih močeh pomagati. Človeku je potrebno povedati, da je njegova usoda v Božjih rokah. Preizkušanje pravičnega se bo spremenilo v večno blaženost. Križani in Vstali Jezus je najodličnejši primer odgovora na probleme, ki se vedno znova pojavljajo, a so vendarle že osvetljeni. Človeško življenje je tlaka na zemlji. Človek ni gospodar ampak suženj, ki hrepeni po senci, ni delodajalec, ampak dninar. To je splošna označba človeškega minljivega življenja. Kristus in Pavel temu opisu sledita.
Zvečer se srečamo doma v družini in se pogovorimo, kako je vsak posameznik uspeval opraviti svojo službo oznanjevanja.
Naslednje jutro vstanemo bolj zgodaj, da se ponovno pripravimo in oborožimo za službo novega dne. Nespokojnost je postala neukrotljiva gorečnost, delati za Boga in njegovo kraljestvo, pa naj se to dogaja z zunanjim delovanjem ali z zavzetostjo v molitvi. Kajti tudi molitev je kristjanova zavzetost za svet, in sicer prav tako rodovitna in še bolj, kakor gola zunanja zaposlenost.
Nato gremo na službeno potovanje, kjer se zgodba zopet na svoj način ponovi.
Rekli boste, tak tempo in način je danes nemogoč! Morda imate prav. Kdor bo pa vzel ta vzorec za svojega, bo že v kratkem času spoznal, da deluje, da je vzorec uspešen in da prinaša edinstvene rezultate. Če ne bi bilo tako, se Bog ne bi tega poslužil. Tu je skrivnost uspeha sleherne človeške zgodbe.