Naš sosed Jože Plečnik
/ Mateja Kregar Gliha /
Letošnjega oktobra praznujemo stoto obletnico povratka mojstra Jožeta Plečnika v Ljubljano. Njegovi urbanistični načrti/projekti – vključno z našim Trnovskim mostom – so od letošnjega julija na eminentnem seznamu UNESCO dediščine in ne boste verjeli: rdeča nit letošnjih besedil v Glasilu Trnovo je sveti Jožef, njegov zavetnik. Nekdo bi rekel, en kup srečnih naključij, bolj preudarni pa bi zaključili, da se vse zgodi z razlogom.
Trnovo se lahko pohvali, da je kraj, kjer so ustvarjali številni izredno pomembni in plodni umetniki. A Jože Plečnik je resnično poseben – tudi v svetovnem merilu. Edinstven tako po svojem načinu življenja, kakor tudi po mojstrovinah. Bil je znan asket: zelo strog do sebe in drugih, a hkrati neverjetno hudomušen in tiho razumevajoč. Ko se z obiskovalci mesta in Trnovega pogovarjamo o njem, se čudimo zgodbam in anekdotam iz njegovega življenja. V rodno mesto je bil povabljen, da bi deloval kot profesor na novoustanovljeni slovenski Univerzi oz. Tehniški fakulteti. Vloge ni zagrabil z obema rokama, ampak je vljudnostno dal prednost, kot je rekel »mnogo bolj kvalitetnemu arhitektu« Maxu Fabianiju. Šele, ko le-ta profesure ni sprejel, je bil na vrsti Plečnik. V Trnovem je njegov brat kupil hišo in si zaželel, da bi tu stanoval tudi Jože. Pravijo, da je bil brat Janez precej živahne narave in da je Jože kmalu nakazal, da »družinsko sobivanje« ne bo dolgo trajalo. In kaj se je zgodilo? Brat se je odselil in mu pustil hišo, da bi lahko v miru ustvarjal.
V hiši ni bilo posebne razkošnosti. Ogrevalo se ni, toplo je bilo le v kuhinji, ob štedilniku. Tople vode ni hotel imeti. Stoli so narejeni precej neudobno, »da se ne bi pri delu preveč sprostilo«. Pravijo, da je v sprejemnem prostoru namenoma naredil malo prepiha, da se obiskovalec »ne bi predolgo zadrževal in mu tratil dragoceni čas«. V notranjost hiše je bilo dovoljeno le izbrancem. Na sestanke ni hodil, raje je pošiljal katerega od študentov. Nekoč mi je ena od njegovih študentk zaupala, da je bilo težko, saj je bil le redko zadovoljen z opravljenim delom. Takratni župnik Fran Saleški Finžgar je bil eden njegovih redkih prijateljev in zaupnikov. Dnevno sta premlevala božjo besedo in se spraševala: »Kaj nama je Bog danes hotel povedati?«.
Globoka razmišljanja se odražajo v številnih Plečnikovih delih. Ste opazili, da ima Šuštarski most 6 enakih in en poseben steber? 6 enakih stebrov bi moralo nositi streho templja (za katero je kasneje zmanjkalo denarja). V tistih časih je bilo 6 delovnih dni: od ponedeljka do sobote. Sedmi steber predstavlja nedeljo, božji dan. Edino ta steber je pričvrščen v strugi Ljubljanice: vera predstavlja trdnost, vse drugo se temu prilagodi. Bog je luč v našem življenju, zato ima osrednji steber luči. Ali pa naš Trnovski most, ki povezuje Krakovo in Trnovo. Ste opazili piramide, te večne spremljevalke Plečnikovih mojstrovin? Ste vedeli, da breze, staroslovanski dar bogov, s svojimi močnimi energijami simbolično skrbijo za zdravje naše skupnosti? Ste se v NUK-u prebili iz (teme) pritličja po stopnicah (napor) v razsvetljenje (čitalnica)? Na Žalah: ste opazili, kako Jezus nad propilejami pozdravlja duše umrlih, a na drugi strani tega istega kipa se nahaja Marija, mati božja? Vse, ki so se poslovili od preminulih in se podajajo nazaj v vsakdanje življenje navdaja z upanjem in jih spodbuja: »Ne boj se«! Biser med Plečnikovimi cerkvami je zagotovo Sv. Mihael na Barju. Plečnik je dokaz, da z močno vero, s skromnostjo in z uporabo talentov, ki nam jih je zaupal Bog, življenje dobi poseben pomen in za seboj pustimo pečat, ki ga nihče ne more izbrisati. Zase je pogosto rekel: »Sem le pero v Božjih rokah«. Smo pero v Božjih rokah tudi mi?