Svetost med povprečnimi ljudmi


Pojmovanje svetosti se je pri meni dolgo napajalo le iz predstav otroške vere o Bogu in Cerkvi. Ko sem bila majhna, se mi je notranjost cerkve zdela neizmerno mogočna, pri obisku svete maše pa so me zanimale predvsem barvite freske in podobe svetnikov. Pod stropom so me pozdravljala odprta nebesa in zbor angelov z nadangelom Mihaelom na čelu (kako sem bila ponosna, da je ravno on moj godovni zavetnik), sledil mu je zbor svetnikov. Skupaj so stali očaki, apostoli, duhovniki in redovnice, postave oblečene v starodavna oblačila. Obrazi polni miline, telesa sklonjena v ponižnosti.

Na drugi strani sem opazovala podobe mučencev in njihovih krvnikov. Nesrečnike so prebadale puščice, grozilo jim je razbeljeno železo, kotli vrelega olja in zveri. Že takrat sem čutila veliko spoštovanje do njihove neomajne vere in poguma.

Zame so bili svetniki ljudje iz preteklosti. Osebe, ki so dneve preživele v samoti, molitvi in pokorščini, ali pa so bile za Boga pripravljene neizmerno trpeti. Ob teh podobah si nisem mogla predstavljati, da bi lahko kdaj sama, tako nepomembna in povprečna, dosegla svetost.

Pa vendar. Papež Frančišek poziva: VSI smo poklicani k svetosti. Mar ne bi moral biti to cilj vsakega kristjana? Življenja svetnikov so raznolika. Mnogi med njimi so bili na začetku samo povprečni ljudje, nekateri celo nepismeni otroci. Toda prav njihove zgodbe so dokaz, da je svetost mogoče doseči.

Kako so svetniki postali sveti? Tako, da so se v polnosti predali Bogu. Kako naj se torej sami odzovemo na klic k svetosti v svojih povprečnih življenjih? Tako da Boga vsak dan, pri še tako majhnih in na videz nepomembnih opravilih, postavimo pred vse.

Na primer: Bogu ne naklonimo časa samo v nedeljo, ampak vsak dan, tudi pri vsakodnevnih opravilih (zmolimo angelovo čaščenje opoldne, redno prebiramo sveto pismo, pred vožnjo se priporočimo Bogu). Bogu nismo zvesti samo v krogu podobno mislečih, ampak tudi takrat, ko se večina ne strinja z nami (kljub posmehu družbe ostanemo zvesti svojim stališčem, jasno si upamo izraziti, da njihovega ravnanje ne podpiramo, ker ni v skladu z božjo voljo). Kristjani nismo samo v varnem zasebnem okolju ampak tudi takrat, ko smo v javnosti, na delovnem mestu, v šoli, priklopljeni na internet (pokličemo duhovnika v bolnici, ob božjih znamenjih se pokrižamo, pazimo na neprimerne in žaljive komentarje na spletu, pazimo, da smo spoštljivi do vseh, tudi do drugače mislečih).

Prizadevanje k svetosti tudi ni tekmovanje čigavo življenje je bolj polno trpljenja in odpovedovanja, čigava žrtev bolj opažena in cenjena. Svetosti ne moremo izmeriti in primerjati.

Svetost živimo tako, da se vsak dan povežemo z Bogom, dosegamo jo z živim in osebnim odnosom z Bogom. Biti svet pomeni, da čutimo Božjo navzočnost, njegovo ljubezen in se temu želimo v polnosti predati. Ne zaradi dokazovanja, da smo zmožni velike žrtve, trpljenja in odrekanja, temveč zaradi veselja, ki nam ga Božja navzočnost prinaša. Da smo lahko tako blizu Bogu pa se moramo predvsem izogibati grešnosti. Svetost torej dosegamo s tem, da si prizadevamo biti dobri in se odrekati vsemu, kar nas dela slabe. S tem, da ljubimo Boga bolj kot vse drugo in bližnjega kot samega sebe.

Če nas bo vodila ljubezen, bomo zmožni pravičnosti, potrpežljivosti, čistosti, ponižnosti in bomo zmožni to prenesti tudi v svoje družine, na svoja delovna mesta, v odnose s sosedi, v pripravljenost za sodelovanje v župniji, v prizadevanje za ustvarjanje boljšega, pravičnejšega sveta. Božja navzočnost bo rodila v nas veselje, na druge ga bomo prenašali z nasmehom, z dobro voljo, z zanimanjem drug za drugega.

Osebno se me je zelo dotaknila misel papeža Frančiška, ki pravi: ,,Nasprotje svetosti ni najprej grešno življenje, ampak to, da se zadovoljimo s povprečnim, razvodenelim ali neosnovanim življenjem. Biti kristjan pomeni od Boga v dar prejeti življenje, ki je lepo, bogato s smislom, polno okusa…’’ Ob tem želim vsem, da bi slišali klic k svetosti in se nanj odzvali. Ni pomembno v kateri življenjski vlogi se trenutno nahajamo. Lahko smo mladi, stari, poročeni, samski, družbeno aktivni, kontemplativno pasivni, morda zaradi bolezni prikovani na posteljo. VSI smo poklicani k svetosti.

Miša Matelič

Več prispevkov >>

                

Related Articles

Responses

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja