Nebeško ali zemeljsko?
Minilo je leto dni, ko sem v Trnovskem glasilu objavil prispevek o epidemiji, kjer sem nakazal, kateri virusi so v sodobnem svetu smrtno nevarni, katerih bi se morali z vsemi sredstvi ogibati, ker prinašajo dolgotrajno, večno smrt. Ob letu dni so se stvari še bolj razbistrile, zato k tistemu lahko dodam še marsikaj novega.
»Qui bene distinguit, bene docet! Kdor dobro razlikuje, dobro poučuje!«, nas uči latinski pregovor. Najprej poenotimo terminologijo, da ne bo nesporazumov.
Ko se je razširila vest, da se je pojavila okužba, so se pri neki družini odločili, da bodo postavili na svojem dvorišču kužno znamenje v zahvalo in v spomin, če se bo bolezen ognila njihovih družinskih članov (26 oseb). Pozornost so usmerili v božansko medicino, niso se obremenjevali s predpisi in navodili javnega zdravja. Niso hoteli dati slabega zgleda najbližjim prijateljem in sosedom, da popolno zaupanje Bogu danes ni več navzoče med ljudmi. Zaobljuba je imela popoln učinek. Vera je bila močnejša od bakterij. Trenutno kužno znamenje deluje.
Podobnih primerov popolnega zaupanja v Boga in poslušnosti Boga je bilo v zgodovini zelo veliko in v različnih primerih. Če bi prerok Jeremija v 6. stol. pred Kristusom molčal in skril božji navdih, naj kralju Sedekiju pove resnico, bi ga ne vrgli v kapnico. Tudi v Egiptu ga ne bi likvidirali. Toda prerok mora povedati in ravnati, kakor mu naroči Gospod. Prerok ne sme biti »nemi pes«, kajti čemu bi ga imeli, če nas ne opozori na nevarnost.
Poglejmo še drug primer. Ko je rimska oblast izdala odlok o čaščenju rimskega cesarja kot božanstvo, se mnogi kristjani tega niso držali. Raje so šli v smrt med divje zveri (mladi dekleti Perpetua in Felicita in drugim kristjani leta 203 pod vlado rimskega cesarja Septimija Severa v Kartagini v Severni Afriki, ki smo se ju v bogoslužnem koledarju s hvaležnostjo spominjali 7. marca). Če bi upoštevali cesarjev odlok in zatajili svoje prepričanje, bi ohranili življenje. Večina je to storila, Felicita in Perpetua z nekaterimi katehumeni ne. Zapustili sta čudovit in izjemen življenjski zgled.
V zgodovini človeštva se neprestano srečujeta, poljubljata ali odklanjata božanska in človeška raven. Prva je večna, druga časovna. Prva prinaša v svet dolgoročne rešitve, druga samo kratkoročne. Kateri smo bolj naklonjeni? Če ne upoštevamo človeška navodila, izzivamo, dajemo slab zgled. Če ne spoštujemo in ne ravnamo po božanskih, je izzivanje neprimerno večje in usodnejše in večje tudi pohujšanje. Na ta slab zgled nekateri ne pomislijo. Vse je odvisno od osebne vere. Bog je v celotni človeški zgodovini svaril pred najhujšim virusom, pred malikovanjem. Če človek človeška merila postavlja nad božja, malikuje. Če bi prerok molčal, če bi se mučenci sprenevedali in se hlinili, bi malikovali.
Bog je dal navodila pred najhujšim virusom, ki je večna smrt. Božje zapovedi zlahka prezremo, jih razlagamo po svoje in ne upoštevamo. To početje nam je samoumevno, Bog nas ne gane več. Bojimo se pa virusa, takoj pokleknemo pred njim, čeprav ne vemo, kje je in če je namenjen priti tudi k nam. Bojimo se neizbežne telesne smrti, ki ji nihče ne bo ubežal, potenciramo pa strah pred boleznijo, ki je redni človekov spremljevalec v vseh pojavnih oblikah krhkega in minljivega zemeljskega življenja. Ne upoštevamo, da sta bolezen in smrt naša vsakdanja sopotnika.
Ko gre za bolezen in smrt, ki je nismo povzročili, ki nas je doletela po višji sili, nas je strah. Ko bolezen in smrt sami povzročamo, se še zmenimo ne (umor nedolžnega, evtanazija, smrtna kazen … ). Tukaj nekaj ne »štima«. »Kako strašna slepota je človeka«, toži pesnik.
Naše pričevanje v svetu naj izhaja iz svetopisemske izkušnje in naj da moči Boga brezpogojno in nepreklicno prvo mesto. Bogu odrekati avtoriteto je najbolj nevarno. »In Deo confido, Deum adora!« » V Boga zaupam«, »Boga moli!« V tem je naša prednost. To je oznanilo.
Tone Kompare, župnik