Novo leto / Lk 2, 16-21/ pridiga

Na prvi Sveti večer smo obhajali polnočnico, ki je višek vsakoletnega praznovanja Božiča. Zakaj? Že od najstarejših časov so šteli 25. december kot praznik Jezusovega rojstva za cerkveno občino v Rimu. Z gotovostjo je bil praznik izpričan že leta 336. Kako daleč pred tem letom je bilo udomačeno takšno praznovanje, nam je do danes neznano. Nekateri raziskovalci pravijo, da je bil 25. december kot praznik Jezusovega rojstva določen prav leta 275, in sicer kot krščanski odgovor na odredbo cesarja Avrelija, s katero je bil »rojstni dan nezmaganega sonca«, (»Natalis Solis Invicti«), državni praznik. Cerkev je na ta dan postavila (»Dies Natalis Christi«) ali Dan Kristusovega rojstva. Na tak način je poganski praznik premagala po notranje. Datum je bil dobro izbran. To je dan preobrata zime. Ob prihodu nove luči v naravo praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila: to je duhovna luč, ki je silno potrebna tudi našim časom.

Tudi na drugi Sveti večer, na Silvestrovo, bomo obhajali polnočnico. Zakaj? Ker je 31. december in 1. januar začetek nove dobe. Silvestrovo je konec Starega leta (Stare zaveze) in začetek Novega leta (Nove zaveze). Staro leto je zašlo (zahod je nekdaj pomenil pokrajino propadanja in smrti), vzhaja Novo leto, (vzhod je bil starim pokrajina življenja). Polnočnica je ločnica med starim in novim letom. Če bi ljudje to vsebino poznali, bi ne mogli ostati doma, pač pa bi vse storili, da bi se prišli zahvalit Njemu, ki je v središču prvega, drugega in tretjega Svetega večera. Kdor ve, kdo je prišel na Zemljo, stori vse, da gre na pot in želi priti k njemu. Obisk in prihod treh kraljev ponazarja ves človeški rod vseh časov, kako naj življenje razume kot romanje h Kristusu. Premosti naj vse težave in ovire in naj ne pride k njemu praznih rok. Vse, kar mu na zemeljskem potovanju prinesemo, nam bo ob našem prihodu k Njemu vse povrnil.

Med starim in novim letom (med staro in novo zavezo) je praznik Božje Matere Marije. Cerkev ga je postavila, ker je Marija znanilka nove zaveze. Marija je Božja in človeška Mati. Je naša Mati. Je Mati vsakogar od nas osebno. Jezus nam jo je dal. Izročil nam jo je tik pred smrtjo, tik pred zaključkom Stare zaveze. Zato jo kličemo Skrinja zaveze. Podarjena nam je, da bi nas varno vodila po poteh skozi življenje.

Do drugega vatikanskega koncila je bil 1. januar Praznik Gospodovega obrezovanja. Cerkev ga je »pokristjanila« in dala vrednost Mariji, ki je postala nosilka velikih vsebinskih sprememb v človeški zgodovini.

Kaj Bog pričakuje od slehernega izmed nas? Papež sv. Leon Veliki je v svojem božičnem govoru poslušalce nagovoril takole: » Odložimo starega človeka z njegovimi deli! Ker smo odmrli grehu, nas bo Bog s Kristusom obudil, da bomo novo stvarstvo. Kristjan, zavedaj se svoje časti! Ne pozabi, katere glave in katerega telesa si ud! Iztrgan in kraljestva teme si si pridobil pravico v kraljestvu luči. Zahvali se Bogu Očetu, po njegovem Sinu s Svetim Duhom! Amen.«   

Tone Kompare, župnik