Novo življenje
/ Pavel Mezek /
Pred kratkim, sem se s prijateljem pogovarjal, zakaj v pravoslavni cerkvi verniki med obredi, ki lahko trajajo tudi do nekaj ur stojijo na nogah. Njegov odgovor je bil, da s tovrstno držo telesa kažejo, da se v življenju trudijo živeti kot vstali kristjani! Z držo telesa, torej pokažejo pripravljenost na duhovni boj. To menda, tudi pusti določene posledice na telesu, med drugim na krčnih žilah, torej ni tako enostavno.
Vprašamo, se lahko kakšne posledice, na nas pušča boj z mesenimi poželenji? Glavna težava je naš razum! Nenehno se namreč sprašujemo preden pride do trpljenja, žrtve in križa, čemu mi je še tega treba, ko pa je že samo življenje polno bolečih trenutkov. Razlog za takšno razmišljanje, tiči v miselnosti tega sveta, kjer imamo večino stvari, ko si jih zaželimo takoj na dosegu roke, torej zdi se, da nam ni potrebno potruditi, upati in vztrajati. Pa vendar, nam je jasno, da za to, da se izučimo za določen poklic potrebujemo veliko učenja in vaje. Prav tako, če želimo postati dobri športniki, moramo vztrajati na različnih področjih: v pravi prehrani, telovadbi, brez alkohola, cigaret itd. Enako, tudi naš duh potrebuje urjenje v žrtvah, da se lahko dvigne k Bogu.
Smisel postnega časa v kristjanovem življenju je, da se učimo odpovedovanja, duhovne borbe, saj nam to pomaga, pri odločanju za bistvene stvari in puščamo ob strani odvečne informacije in raznorazne razvade. Cilj vsega tega, ni zgolj odpoved v hrani in pijači, je veliko več! To mora voditi v spreobrnjenje, v ljubezen do Boga in bližnjega, kar je pot v novo življenje. V začetku pomladi se rojevajo nove reči v naravi. To se dogaja zato, ker so stare stvari umrle. Apostol Pavel v 6. poglavju pisma Rimljanom pravi : »S krstom, smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« (Rm6,5). Naš stari človek, človek greha mora umreti v vsakem od nas, če želimo, da se bi se rodili novi, po božji podobi narejeni. V pismu Galačanom 6,9 pa še dodaja : »Ne naveličajmo se delati dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi».
Čas, katerega omenja tukaj apostol, je milostni čas za sejanje dobrega v cilju žetve. Ko se preko posta in molitve zavemo svoje krhkosti in slabosti, ter se odpovemo zaupanju v nas same, pustimo, da v nas deluje božja moč, ki vzgaja naše čute, da smo lahko odprti za božjo milost. Hkrati je naša volja okrepljena, da se lahko odločamo za dobro in ne za zlo. Kar zadeva krščanstvo, je vsakdo po naravi nagnjen k temu, da ga jemlje na lahko. V svojem bistvu, pa krščanstvo vedno zahteva »smrt«. Življenje onstran smrti, to je novo življenje. A vmes, je smrt, je pa tudi oživljajoči duh, z drugimi besedami Božja moč v naši nemoči …