Oče in otrok
/ Roman Zupančič /
Daleč je čas stereotipov, ko so žene skrbele za otroke in ognjišče, možje pa so bili lovci in so se opravila v družini razdeljevala na moška in ženska. Danes so vloge bolj ali manj porazdeljene. Včasih je bilo drugače in še ponekod v nekaterih državah velja pravilo, da mož s svojim poklicem lahko zasluži toliko, da dostojno preživi družino. Kdaj je družba zdrava? Takrat, ko je zdrava osnovna celica, družina. Ko ni potrebe po preračunavanju iz meseca v mesec. In kasneje, da pokojnina zadostuje za premestitev v dom starostnikov, če ni druge možnosti. Ni zastonj rek, da gre ljubezen skozi želodec.
Sem že kar nekaj časa na svetu in imam to srečo, da imam štiri otroke. Zanimiva je tudi starostna razlika med njimi. Prvi je letos napolnil trideset let, drugi, oba sta sinova, pa štiriindvajset. Nakar se je, vsaj sam tako pravim, zgodil čudež in kot strela z jasnega se nam je pridružila hči, prečudovita punčka. To je bilo leta gospodovega 2010. In ja, razlika v letih med otroci ni bila majhna. Pa še deklica, ki si jo je moja gospa soproga nadvse želela. Tudi jaz, da ne bo pomote. Tako, sedaj pa nisem več tamlada pri hiši je rekla. In še enkrat se je izkazalo, da planiranje tukaj izgubi ves smisel.
In ko se je rodila hči, mi je sodelavka rekla: »Jao Roman, koliko si ti bogat«. Šele kasneje sem zares dojel smisel povedanega. Ko pa se je rodil še četrti otrok leta 2012, zopet sin, se je le nasmejala in oba sva vedela zakaj.
Nepopisna sreča in pa sedaj lahko iz prve roke povem, res je razlika imeti in vzgajati otroke kot mlad starš in kot malo manj mlad starš. Pri prvih dveh je bilo eno samo divjanje, pehanje za dobrinami, ustvarjanje skupnega ognjišča, in podobno, zrastla sta bistveno prehitro. Sedaj, ko je že malo sivih in redkejših las, je zgodba drugačna. Veliko več kvalitetnega časa lahko posvetim mlajšima otrokoma, tudi starejši pridejo na svoj račun in res, zelooo sem bogat. Izkušnja je nepopisna. Res, da je tu še veliko dela, da ju spraviva do kruha. Pa vendar kaj je naše poslanstvo? Naučiti in na svet pripraviti naše človeške mladiče. Imam to srečo, da se s soprogo in materjo najinih štirih otrok praviloma ujameva pri vzgoji in nastopava kot eden. V kolikor je pa mnenje drugačno, pa vedno na štiri oči, brez radarjev. Da nisva prav veliko zgrešila pri vzgoji pove dejstvo, da sta tako prvorojenec, kot drugi po vrsti fakultetno izobržena. En zdravnik in drugi športni manager. In oba sta šla na študij v tujino po končani gimnaziji. Kar šteje je to, da se rada vračata domov.
Še nekaj je ključnega pomena. Da se zaveš, da otroci niso tvoja last, da jih imaš le na posojo. In da ptički, ko pride čas, odletijo iz domačega gnezda.
A kaj ja zame najtežji poklic? Po mojem skromnem prepričanju biti starš. Tukaj ni veliko popravnih izpitov.
In kakor je trdil moj pokojni tast, bil je zelo moder mož, se otroka vzgaja do četrtega leta njegove starosti, v nadaljevanju je le še »piljenje«.
Ko so vprašali Aristotela Onassisa kako se razume s svojim sinom je odgovoril… kateri oče pa zares razume svojega sina.
In kaj lahko največ oče naredi za svoje otroke? To, da ljubi njihovo mater.
Ponosni oče štirih otrok