Oče kot sv. Jožef in svetloba v družini
/ Uroš Pust /
Vloga očeta v družini je v Svetem pismu kar malo zastrta. Iz svetopisemskih spisov si lahko predstavljamo, da je sv. Jožef skrbno opravljal svoje poslanstvo, saj je bil poslušen Bogu, pogumen in delaven mož ter odgovoren oče. Izvemo pa tudi, da se je že pred rojstvom Kristusa soočal z veliko dilemo, ali naj sprejme nosečo ženo, ki pričakuje tujega otroka, v zakon, požre moški ponos in se ob tem zoperstavi celo postavi, ki nosečnosti pred poroko ni dovoljevala in je predvidevala celo kamenjanje. V tej igri družbenih odnosov je moral krmariti skozi Jezusovo mladost.
Sprašujem se, ali bi to preizkušnjo zmogel tudi brez Gospodove besede, ki jo je med spanjem prejel po angelu? Zdi se mi, da je bila ta njegova izkušnja tako močna in prepričljiva, da so vera in dejanja njej zlahka sledili. Doživeto srečanje z Bogom je najbrž prelomno pri vsakem, ki to doživi.
Da pa se to lahko zgodi, je naklonjenost in odprtost do Božje bližine edina pot do doživetih Božjih dejanj, ki vodijo v poglabljanje osebne vere. Zato moramo očetje razvijati posluh za Božjo govorico in gojiti ponižnost ter odločnost, da bomo spoznanja vestno uresničevali.
Delil bi z vami zgodbo, ki sem jo pred kratkim doživel. Bilo je med spanjem in iznenada sem se prebudil iz sanj samih skušnjav. Bil sem napaden in preizkušan. Lahko bi podlegel. Doživel sem njegovo grozno prisotnost. Strašljiv občutek, da sem tako blizu pekla, me še dolgo ni zapustil. Čutil sem se nemočnega in težko bi se sam rešil iz tega brezna. Pomislil sem, da mi lahko pomaga samo On. In res, v imenu Jezusa Kristusa sem ga izgnal. Preprosto sem v močni veri ponavljal, ‚Izganjam te v imenu Jezusa Kristusa‘ in je odšel. Občutil sem milino in zmagoslavje, predvsem pa moč izrečenih besed. Na sebi sem občutil njegovo zapeljevanje in lažne obljube, vendar sem k sreči odločil, da se mu ne predam. Zagotovo mi je uspelo zaradi močne vere, ki jo gojim, in kako naj je ne bi, saj me vedno znova prepričuje o Svojem obstoju. Podobne skušnjave so se mi nekoč zdele povsem človeške, danes pa jih spoznavam kot napad, ki ga moram z vso silo ubraniti.
Kako to doživljajo naši otroci in mladina, ki so v najbolj ranjivem obdobju? Zemeljske radosti so resnično tako zelo mikavne, da se od Boga številni oddaljijo. Pota vrnitve k Njemu so raznolika in iz dneva v dan na voljo. Starši le upamo lahko, da zavedno ali nezavedno nanjo stopijo, ali na svoji življenjski poti doživijo močno izkušnjo Njegove prisotnosti. Takrat postane vera resnično močna in človek se ‚ponovno rodi‘, Do takrat pa kot oče čutim, da moram v močni veri moliti in ponavljati izrečene besede tudi za svoje in druge otroke, prijatelje in znance.
Svetost moža je v tem, da zmaguje v boju z zapeljivcem zase in druge. Sveti Jožef je pred Herodom ubranil družino in posledično rešil svet. Enako pomembna je tudi ‚moja‘ vloga.
»Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.« (Gal 6,2)