Očetova svetost

Očetova svetost je navzoča v vsakem očetu, od slednjega pa je seveda odvisno, kako močno je v njem prisotna. Je kakor ogenj, ki ga je potrebno negovati, če hočemo, da gori. Papež Frančišek pravi, da je »v svetosti polna uresničitev vsakega hrepenenja človeškega srca. Je pot, ki prihaja iz krstnega vira in vodi vse do nebes, uresničuje se dan za dnem s sprejemanjem evangelija v konkretnem življenju«.

Ob misli na očetovo svetost se nam morda poraja misel, da je slednjo težko dosegati in da je samo v domeni svetnikov oziroma idealnih očetov. Misel na njihovo popolnost nas morda odvrača, da bi se sami podali na to pot. Toda, verjetno se s tem ni smiselno obremenjevati in je bolje, da nam zgledni primeri iz zgodovine predstavljajo zgled, h kateremu skušamo strmeti.

Na pot svetosti je bil izzvan Jožef. Verjetno pred sabo ni imel izdelanega kompletnega načrta, kako živeti po Božjih načrtih. Prav tako si je svojo življenjsko pot prvotno drugače predstavljal. Na njej je bil v pogostih dvomih, kako naj pravilno postopa. Ker pa je bil odprt za pot ljubezni, je svoje življenje prilagodil na način, da je pomagal svoji zaročenki Mariji po svojih najboljših močeh in bil odprt za vse preizkušnje, katere je povezoval z Božjo voljo.

Na primeru Jožefa lahko potegnemo vsaj tri zaključke, ki jih lahko apliciramo tudi na očetovo svetost. Prvič, svetost je pot ponižnosti, ki v vodi v globlji odnos z bližnjimi in v dejanja ljubezni, drugič, svetost je pot vzponov in padcev, in tretjič, svetost je odločitev in Božja milost.

Vsak oče je na edinstven način poklican na pot k strmenju k svetosti, slednje pa lahko dosega na različne načine. Verjetno je eden lažjih pristopov z majhnimi vsakodnevnimi dejanji, ki pa lahko na dolgi rok delajo spremembe tako v osebni rasti kot tudi v odnosu do drugih. Ob tem nam je lahko v spodbudo misel Matere Tereze, ko pravi, da v svojem življenju ne moremo narediti velikih stvari, lahko pa naredimo male stvari z veliko ljubezni.

Katera so tista drobna dejanja, ki lahko očeta v odnosu do svoje žene in njegovih otrok približujejo k svetosti? V odnosu do žene se je dobro zavedati poročne obljube, med drugim v delu, ko smo ji nekoč rekli, »… da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja«. Če začnemo dan s tem v mislih, se nam odpre širok spekter možnosti, s katerimi lahko izpolnjujemo svojo obljubo. To je lahko na primer preprost objem ali spodbujanje. Pri iskanju dodatnih možnosti si lahko pomagamo z vprašanjem Richarda Paula Evansa, ko se sprašuje »kaj lahko storim, da bo ženin dan lepši?«.

V odnosu do svojih otrok lahko kot očetje naredimo odločen korak k svetosti v prvi vrsti s svojim osebnim zgledom. Če se kot očetje trudimo živeti po krščanskih načelih, bomo s tem vsekakor pridobili tudi svoje otroke. Prav tako je pomembno, kot pravi Jordan Peterson v okviru svojih pravil, da tudi v odnosu do svojih otrok delamo tisto, kar je pomembno, in ne tisto, kar je prikladno. Kot starši smo odgovorni tudi za versko sovzgojo svojih otrok. Pa naj bo to na primer skupno obiskovanje maš ali družinska molitev.

In od kje črpati moč za strmenje k očetovi svetosti? Za kristjana je odgovor preprost – v molitvi. To seveda ne pomeni, da je izvajanje tega koraka enostavno oziroma samoumevno. Ne glede na navedeno se moramo kot očetje potruditi, da molimo za svoje otroke, da bi jih znali sprejemati, spodbujati ter jim stati ob strani.

Primož Šešek