Oznanila

Zgodovina sveta in človeška zgodovina imata na začetku čudovito osebnost Jezusa Kristusa, po katerem je bilo vse ustvarjeno. Jezus je začetek časov. »Po Njem in Zanj je bilo vse ustvarjeno, vse ima v Njem svoj obstoj« (apostol Pavel). Njegova Cerkev se tega dobro zaveda. Jezus je tudi osrednja osebnost bogoslužja, ki ga vsako leto opravljamo Njemu v čast. Z Njegovim prihodom se praznovanje začne (advent), konča pa z Njegovim praznikom Kristusa Kralja vesoljstva. Zato v bogoslužju Velike sobote pojemo, da je Jezus »Alfa in Omega, začetek in konec. Njegovi so časi in vekovi. Njemu čast in oblast na veke vekov. Amen« (iz Velikonočne hvalnice).

Cerkev je smotrno postavila praznovanje dobrodelnosti – Karitas – v prvi teden cerkvenega leta. S tem želi pokazati, da je Jezus Očetova Karitas, da nas Jezus uči, naj bomo Njegova ljubezen in naj bo vsa zgodovina sveta in človeštva podarjanje Očetove ljubezni vsemu, kar je Oče podaril nam.

Tudi svetnik dobrodelnosti sveti Miklavž je postavljen na začetek adventa, da nam z zgledom kaže, kakšno naj bo naše življenje – neprestano podarjanje. Otroci in tudi mi odrasli se ob Miklavžu učimo, kaj pomeni biti sočloveku dobrotnik. Miklavževo sporočilo ni pred vsem v tem, kaj bom dobil, pač pa v tem, kaj bo dal. Vsak trenutek so okrog nas najrazličnejše potrebe ljudi. Če smo na to pozorni, življenje lahko napravimo in spreminjamo v ljubezen. To je pa največ, kar človek na tem svetu more storiti.

O svetem Miklavžu pripoveduje mnogo zgodb. Vsaka je po svoje zanimiva. Naj Vam opišem eno od njih!

Nekoč si je neki krščanski trgovec sposodil pri nekem Judu sto zlatnikov in pred podobo svetega Miklavža obljubil, da bo denar vrnil. Svoje obljube pa ni držal. Šla sta pred sodnika in sodnik je dejal: Prisezi, da Judu dolguješ denar. Trgovec je vtaknil sto zlatnikov v votlo palico in prosil Juda: Pridrži mi malo to palico, da bom lahko z desnico prisegel. Jud je vzel palico, v kateri je bil njegov lastni denar; kristjan pa je med tem dvignil roko in dejal: Vse sem mu vrnil! in vzel palico spet nazaj. Sodnik je oba odslovil, prevaranega Juda in goljufivega kristjana. Na poti domov je postal trgovec utrujen. Legel je ob poti in zaspal. Med tem je pripeljala kočija. Kočijaž ga je prepozno zagledal in ga s težko kočijo povozil do smrti. Tudi palico je povozil, da se je prelomila na dvoje. Zlatniki so se skotalili iz palice. Tedaj je pritekel Jud in zaklical: To je storil sv. Miklavž! Ker je bil pripravljen trgovcu odpustiti, je prosil svetnika, naj ga obudi k življenju. Sveti Miklavž je uslišal njegovo prošnjo. Trgovec je skesano vrnil Judu denar, Jud pa se je spreobrnil h Kristusu.

Včasih nastopijo okoliščine, ki močno spremenijo ritem življenja. Potrebno se je prilagoditi in narediti tisto, kar človek more. Tudi Jožef in Marija sta se znašla v negotovem položaju in nista točno vedela, kaj ju čaka. Potrebno je bilo izpolniti cesarjev odlok, na drugi strani pa je bila nosečnost okoliščina, ki je nista mogla obiti. Odločila sta se, da ostaneta skupaj in da skupaj doživita to, kar jima bo dano. Odpravila sta se na pot. Razmere so bile zahtevne in neprijetne. Srečevala sta razumevajoče ljudi in druge, ki niso imeli sočutja.

Tako se dogaja vsak dan našega življenja. Malo je ljudi, ki se živo zavedajo, da se Gospod pojavlja med nami in nam daje priložnost, da ga prepoznamo v vsakem človeku. Če ljudje to čutijo in doživijo našo naklonjenost, se zgodi Božič. Če pa ostanemo površni, neprijazni, zagledani le vase, Gospoda ne srečamo in ne doživimo rojstva v svojem srcu. Božič ni polnočnica in jaslice. Božič je vsak ljubeč odnos do slehernega človeka.

Tone Kompare