Pastoralno leto ki prihaja
/ Tone Kompare /
Ko človek v sebi razčisti, katere so poglavitne vrednote in naglavna vprašanja življenja, se veliko lažje odloča med različnimi ponudbami in možnostmi, ki se pojavljajo hkrati in zahtevajo neizogibno takojšnjo odločitev. Kadar čas, ki nam je na voljo uporabimo zase ali ga podarimo sočloveku, ki bi bil vesel in ki pričakuje naš obisk ali našo pomoč, odločitev ni težka. Mnogo lažja je, ko smo imeli v preteklosti že podoben primer in nam pri izbiri pride na pomoč izkušnja.
Spomnim se dogodka , ko sem bil kaplan na Jesenicah. V nedeljo zvečer so me mladinci povabili v kino. Ko smo od župnišča že korakali proti kinodvorani, nam je prišla naproti gospa srednjih let in me prosila, če bi šel v jeseniško bolnico obiskat moža, ki je imel raka v zadnjem stadiju tik pred smrtjo. Odločitev je bila nedvoumna, čeprav ni bila lahka. Neko dekle se je oglasilo in reklo: »Ubogi kaplan!« Ponosen sem bil, da sem bil poklican k bolniku. Po končanem opravilu pa neizmerno srečen zaradi spoznanja, da je človekovo služenje drugim, posebej v stiski in veliki potrebi, najgloblji vir sreče in zadovoljstva.
Še lepše je v primerih, ko imaš na voljo prosto popoldne in si lahko izbereš sam brez zunanjih namigov in spodbud, kako boš preživel čas do večera. Več možnosti imaš pred seboj. Ene so zelo mikavne in lahko uresničljive, druge so dolgoročne in bolj zahtevne. Primer: lahko grem na bazen in bom deležen plavanja in sončenja, lahko pa izberem drugo možnost, da bom sedel za pisalni stroj in napisal ta članek. Razlika pri izbiri bo očitna. Pri prvi možnosti je potrebno manj osebne moči, pri drugi več. Seveda bo tudi zadovolj[1]stvo in sreča pri večernem izpraševanju vesti, kako sem preživel dan, zelo drugačna. Zavest Božje navzočnosti v človeku na ta način napravlja življenje kot eno samo bogoslužje. Zato pravi pesnik Simon Gregorčič: »Življenje bodi ti daritev celo, oltar najlepši je srca oltar.« Če je celo življenje bogoslužje, zakaj potrebujemo različna bogoslužna dejanja, ki se odvijajo predvsem v cerkvi ali zunaj nje? Ta nam dajejo spodbudo, namige in moč, da v služenju ne omagamo. Pri mašni evharistični molitvi pravimo, da Bog ne potrebuje naše hvale. Ta je potrebna nam.
Pastoralno in katehetsko delo v naši župniji letos namenjamo razmišljanju o bogoslužju in poglabljanju vsebine vseh bogoslužij, ki jih opravljamo. Radi bi se učili ob Jezusu, ki je cilj in vir bogoslužja. Radi bi spoznali, kakšna je vrednost Jezusove maše, njegovega oznanila, podarjanja v vseh najrazličnejših pojavnih oblikah v njegovem življenju. Radi bi spoznali, kaj pomeni govorica simbolov, znamenj. Radi bi našli pot iz ustaljenih kalupov, ki ne omogočajo več svežine in so le še del navad in od nekdaj utečenih spoznanj, ne odpirajo več vedno novih pogledov povezanosti z življenjem. In končno: bogoslužje je nekaj življenjskega, ustvarjalnega, povezanega s tem, kar smo in kar živimo. Mi prinašamo svoj delež Bogu, Bog nam podarja svojega. Kdor v bogoslužju to odkriva, mu ne bo težko izbrati časa za Boga, kadar pride do sovpadanja dveh hkratnih ponudb. Mnenja sem, da ne pozna zelo pomembne komponente življenja, kdor se ne udeležuje bogoslužja in ima druge stvari za prednostne. Služba Bogu naj postane naša prva skrb, da bo celo naše življenje bolj služba Bogu!
