Pismo prestrašenemu prijatelju

Dragi Luka,

hvala za tvoje pismo. Jaz nimam čudežnih izdelanih rešitev, ampak preprosto čutim, da obstaja še drugačna alternativa, ki je ti ne pokažeš. Govoriš ali o strogih protivirusnih ukrepih ali o drugi možnosti, ignoranci do starejših in ranljivih, za katere je bolezen lahko smrtonosna. Ne gre za to, da mi ne bi bilo mar za starejše, sploh ne, potrebna je skrb za vsakogar. Toda jaz sem gotov, da kjerkoli je prisoten oziroma je vodilni strah, to ni prava pot. To zelo globoko čutim. Potrebno je biti hkrati previden in hkrati zelo veliko delati na notranjem zaupanju. Potrebno je živeti ta čas v vedrini in veri. Potrebno je imeti sproščene stike in skupaj moliti. Potrebno je gojiti notranjo moč.

Nihče mi ne bo rekel, da prepoved skupne molitve nima v sebi nekaj demonskega. To Bogu ne more biti všeč. To si po toliko mesecih in posledicah, ki jih vidim, že upam reči. Človek ni samo telesno bitje, ampak tudi duhovno. In prepričan sem, da če dvajset ljudi v maskah skupaj moli, so celostne koristi od tega mnogo večje kot negativna možnost okužbe.

Seveda virus obstaja in seveda je zelo zoprn. Toda meni je dokaj jasno, da si določene skrite elite želijo obrniti to težko situacijo sebi v prid ter vzpostaviti čim večjo kontrolo nad posameznikom in družbo. Govorijo o “the great reset” družbe in podobno, in to najvplivnejši ljudje. Želijo narekovati skupne planetarne vrednote in na prefinjen način, preko logike strahu, omejiti svobodo posameznika. (Poglej, kaj se je pred kratkim dogajalo na srečanju vplivnežev v švicarskem Davosu.) 

Nekateri pravijo: še malo in bo cepivo in bo drugače. Veš kaj, ne bo dosti drugače. Prišle bode nove, bodisi z virusom povezane, bodisi druge težave in strahu ne bo kar tako konec. Smo v zelo težavnem času, vsi to čutimo. Jaz predlagam alternativo: vera ali strah? Pri čemer vera pomeni odpiranje ljubezni in odnosom in medčloveškemu bratstvu, strah pa, nasprotno, čepenje v sebi, zapiranje bližnjemu, izolacija v samoto. 

Preprosto ne morem pristati na tezo, da je golo telesno življenje največja vrednota. Ni. Je vrednota, toda smiselno življenje, ali če hočeš, življenje duha, je večja vrednota. Ogromno zelo starih ljudi živi danes zelo bedno in prazno življenje. In takšen strah in ustavljanje vitalnih aktivnosti družbe seveda pomeni, da še več ljudi živi zelo bedno življenje. Vsi razmišljajo o dolžini življenja, nihče pa o tem, kako ga napraviti polnejšega, bolj smiselnega.  

Skratka, po mojem obstaja tudi bolj celosten način soočanja s to epidemijo, pri katerem človek ohrani svojo integriteto in zaupanje in pogum in si ne pusti čisto vzeti duha. V 14. stoletju so se na tak način v veliki meri soočali s kugo, ki je bila po mojem mnogo mnogo hujša nadloga od covida.

Upam torej, da bomo znali iti skozi te čase drugače, v medsebojni povezanosti in ne v razdeljenosti. In jasno je, kdo je temelj povezanosti in prav tako jasno je, kdo je avtor razdeljenosti.

Ostanimo skupaj,

Alek.

Related Articles

Responses

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

  1. Alek,
    zagotovo strah ni prava pot, v to sem prepričan tudi sam. Vprašanje pa je, koliko ljudi je danes sposobnih povsem zaupati Božji milosti in se ji predati. Glede tega imam težave tudi sam.
    Čudno pa se mi zdi, da se kot družba nismo več sposobni poenotiti proti skupnemu sovražniku, danes je to virus, drugič kaj drugega. Kaj bi šele bilo, ko postane sovražnik nekaterim v družbi prijatelj. In kdo naj piše pravila družbi. Voljena državna oblast s strokovnimi službami v veliki meri zagotovo. Zaradi nasprotovanja sprejetih ukrepov namreč večkrat pomislim, da ne upoštevamo besed evangelija »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«
    V času COVID-19 je morda priložnost spodbujati medsebojno druženje v duhu ter manj fizično. Človek je duhovno bitje in bi v tem času to sposobnost lahko le še okrepil. Tudi nove oblike preko spleta (Zoom, osebni Youtube kanali, blog, molitve, diskusije, dopisovanja…) lahko prebudijo nova spoznanja in osebna poznanstva ter ljudi med seboj, kot tudi z Bogom povezujejo. Navsezadnje biti povezan z Jezusom, Bogom, Marijo in svetniki, pomeni biti povezan v duhu in ne fizično.
    Moja nedavna izkušnja, ki sem jo imel v komunikaciji preko spleta je zelo pozitivna. Ta prostor mi je v zelo kratkem času omogočil, da je z menoj stopil v stik nepoznan človek, na drugi strani sveta in mi rešil pereč problem pri mojem delu. In to ni osamljen primer, saj kadar koli v pogovorno okno vpišem težavo, v kratkem dobim odgovor ali sogovornika. Uslužnost na zelo visokem nivoju in izjemna izkušnja, ki jo lahko nagradim s pohvalo in hvaležnostjo. In vedno več je teh ljudi, ki so fizično oddaljeni in nam neznani, pa vendar v nekem trenutku tako zelo blizu in osebno povezani. Povezovanje, uslužnost, dobrodelnost in na drugi strani hvaležnost ter radost in lepo spoznanje. Ali ni tudi to cerkev, ljubezen? Ali ni morda prav COVID-19 priložnost za razvoj drugačnih oblik druženja občestva, obredov, skupnih molitev izmenjav mnenj, idej ipd. Povezovanju v duhu bi bilo vredno dati več priložnosti in spodbude.
    Ugotavljam, da se preveč bojimo novih tehnologij. Pogosto pomislim, da spletna tehnologija podobno zaznamuje človeštvo, kot tehnologija tiskane knjige pred 500 leti, ki je bila ponekod sprejeta, drugod pa tudi ne. Bodimo raje med prvimi.

    1. Dragi Uroš,

      hvala za tvoj komentar. Dvoje stvari mi prihaja na misel. Prvič, seveda je povezovanje preko novih tehnologij tudi priložnost in v tej covid realnosti nam lahko zelo pomaga ohranjati občestveni značaj krščanstva. Ker kristjan je občestveno bitje in ne more napredovati sam, ampak samo skupaj z drugimi. Cerkev je ecclesia, kar pomeni zbor, in kristjan zato ne more biti individualist. Nek teolog je rekel, da tudi največji puščavnik, ki preživlja dneve sam, v srcu nosi vso Cerkev, in torej ni sam.

      Skratka, nove tehnologije omogočajo drugačen način občestva in to je treba sprejeti s hvaležnostjo. Cerkev je vedno bila »global player«, že v rimskem cesarstvu, od prvih časov krščanstva dalje, Vedno se je posluževala globalnih poti za posredovanje duha in izgradnjo občestva. Zakaj se torej ne bi še danes?

      Drugič, obenem si je treba želeti tudi fizičnega občestva, ker ga nič ne more nadomestiti. Nobena virtualna tehnologija ne more nadomestiti polnosti resničnega stika. Papež Frančišek v svoji najnovejši okrožnici Vsi bratje pravi, da »nas vedno bolj globalna družba približuje, a nas ne dela bolj bratov.« (št. 12) Elektronski stik torej še ne pomeni stika srca, čeprav se tudi to lahko zgodi, kot opisuješ. In dalje pravi papež, da so del človeških odnosov tudi fizične geste, izrazi obraza, trenutki molka, govorica telesa, celo vonj, tresenje rok, potenje, in da je vse to potrebno, ker je vse to del človeške komunikacije (prim. št. 43).

      Skratka, ne smemo se bati vseh načinov komunikacije, ker nas vse to gradi, in Duh povsod deluje, obenem pa ne moremo žrtvovati resničnega fizičnega občestva, za katerega smo bili ustvarjeni in kjer najdemo polnost.

      Vse dobro tebi, Uroš,

      Alek.