Pobuda za postavitev spomenika solatarce s cizo naloženo z zelenjavo
Aprila 2010 sva na MOL poslala pobudo spomenika in predlagala razpis kiparja s posluhom za figuraliko in ustreznim tehničnim znanjem, da kiparja izbere strokovna komisija, kot pobudnika pa želiva sodelovati kot člana žirije. Dvajsetega maja 2010 se je MOL odločila za postavitev spomenika in naročila, da razpisno dokumentacijo za kiparska dela izdela Etnografski muzej.
Potem pa vse tiho je bilo.
14. 3. 2011 sva gospoda župana ob gradnji mostu čez Ljubljanico nedaleč od izliva Gradaščice opozorila, da je MOL odobrila predlog postavitve skulpture solatarce, pozitivno soglasje pa je podal tudi Etnografski muzej.
Odgovora nisva dobila.
Odgovora tudi ni bilo na vprašanje, kako je s spomenikom solataricam Trnovega, ki sva ga zapisala v Delu 4.7.2016.
V Delu sva 11. febryarja 2016 zasledila članek „Eipprova naj bi poleti zasijala v drugačni luči“, ki je napovedala prenovo ulice ob Gradaščici. Ob tej priliki sva gospoda župana ponovno opozorila na že odobren predlog postavitve spomenika solataricam in zapisala, da pričakujeva da bo MOL v kratkem razpisala kiparski natečaj.
Odgovora ni bilo. V Eipprovi ulici, nedaleč od Trnovske cerkve in doma našega največjega mojstra prof. Plečnika se je pojavil spomenik – igralo v obliki osnovnošolskega računalnika s kroglicami v profilu arhitekta Plečnika, ki ga lahko vsak mimoidoči spači po svoji volji. Da gre za neokusni spomenik Plečniku je zapisano na ploščici v tlaku.
Dne 28. 11. 2016 sva prejela tudi pismo podpore prof. Janeza Bogataja, ki je zapisal:
V zvezi z vajinima predlogoma sporočam, da sem zagovornik postavljanja obeležij, ki prikazujejo značilnosti našega mesta, značilne poklice in dejavnosti, tudi njegovo mitologijo (npr. vodnjak z Urško in povodnim možem je popolnoma na neprimerni lokaciji!). Menim, da je v Ljubljani dobro poskrbljeno za razne pomembne osebnosti, skoraj popolnoma pa so prezrte značilnosti vsakdanjikov in praznikov. To smer odlično razvijajo s spomeniki in vodnjaki (!) v številnih evropskih mestih. Postavljanje takih »vsebin« odpira odlične možnosti za turistično vodenje, na prvem mestu pa njihovo vključevanje v izobraževalne programe ter sooblikovanje vsega tistega, kar imenujemo istovetnost (identiteta) mesta.
V navedenih okvirih vidim tudi take vsebine, kot so npr. skulpture trnovske solatarice, čevljarja pri Čevljarskem mostu, upodobitev potapljanja goljufivih pekov v Ljubljanico, Meksikajnarjev, tudi Kurje vasi in še bi lahko našteval. Za trden dolgoročni načrt (argumentiran seznam) se zavzemam tudi zato, ker tak sistematičen pristop vključuje tudi denarna sredstva, ki so za enkrat še vedno glavni argument, da se v tej smeri zadeve slabo premikajo. Lep pozdrav, Janez Bogataj.
Dne 8. 6. 2017 je v Dnevniku Blaž Peršin, direktor Mestnega muzeja zapisal v članku Trnovo-kraj srečnega imena:
Trnovska ciza, na tržnici bratranca Andreja zadnje leto ali dve oblegajo evropske snemalne ekipe (nemški Arte, nizozemska televizija itd), ki želijo dokumentirati ta čudež cirkularne ekonomije v središču ene evropskih prestolnic. Lokalna proizvodnja, pa ne samo vrtne zelenjave, je lahko naša izrazita komparativna prednost. Bližina „proizvodnje“ in ponudbe je lahko prvi pogoj kakovosti … Trnovska solata je zato lahko več kot samo poučna zgodba o tem, kako čuvamo našo identiteto in je ne prepustimo izgubi.
Minilo je deset let odkar je MOL odobrila postavitev spomenika v spomin solatarcem. Zgodilo se ni nič. Zgodbo o spomeniku pa lahko nadaljuje le skupnost prebivalcev Trnovega z zahtevo, da MOL izvrši dano obljubo in realizira projekt.
Milan Z. Kovač, Peter Kerševan