Postno spraševanje vesti, 13. 4. 2022

/ Matej Križanič, diakon /

Danes smo poslušali dva zanima teksta iz SP.

Prvo berilo je iz knjige preroka Izaija (Iz 50,4-9)
Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci. Vsemogočni Bog mi je odprl uho. Jaz se nisem upiral, nazaj se nisem umaknil. Svoj hrbet sem nudil njim, ki so me bili, svoje lice njim, ki so mi pulili brado, svojega obraza nisem skril sramotenju in pljunkom. Toda vsemogočni Gospod mi pomaga, zato nisem bil osramočen. Zaradi tega sem naredil svoj obraz ko kremen, saj sem vedel, da ne bom osramočen. Blizu je ta, ki mi da pravico. Kdo se bo z menoj prepiral? Nastopiva skupaj! Kdo je moj nasprotnik v pravdi? Naj stopi k meni! Glej, vsemogočni Gospod mi pomaga, kdo bi me za krivega razglasil?

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 26,14-25)
Tedaj je šel eden izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Juda Iškarijot, k velikim duhovnikom in rekel: »Kaj mi hočete dati in jaz vam Jezusa izdam?« Ti pa so mu določili trideset srebrnikov, in odslej je iskal prilike, da bi ga izdal. Prvi dan opresnikov so pristopili učenci k Jezusu in rekli: »Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?« Rekel je: »Pojdite v mesto k temu in temu in mu recite: ›Učenik pravi: Moj čas je blizu, pri tebi hočem obhajati veliko noč s svojimi učenci.‹« Učenci so storili, kakor jim je bil Jezus naročil, in so pripravili velikonočno jagnje.Ko se je pa zvečerilo, je bil z dvanajsterimi pri mizi in je med jedjo rekel: »Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Silno so se užalostili in so začeli drug za drugim vpraševati: »Gospod, ali sem jaz?« Odgovoril je: »Kateri je z menoj pomočil roko v skledo, ta me bo izdal. Sin človekov sicer gre, kakor je o njem pisano, toda gorje tistemu človeku, ki bo Sina človekovega izdal, bolje bi bilo zanj, ko bi se ne bil rodil.« Spregovoril je izdajalec Juda ter rekel: »Učenik, ali sem jaz?« Reče mu: »Ti si.«

Te besede so bile namenjene podobi prihodnjega Odrešenika, Mesija. Besede so se uresničile v osebi Jezusa Kristusa (Mt 12,18 ss.). Prvi kristjani so v spevih o Gospodovih služabnikih videli podobo napovedanega Mesija v osebi Jezusa iz Nazareta. To besedilo je res neverjetno, saj je prerok Izaija živel 740 pr. Kr. (takrat je bil poklican za preroka). Deloval naj bi 40 let.

Izpraševanje vesti ob pripravi na spoved (spokorno bogoslužje) bom imel v smeri, kako živimo kristjani, ki smo redno v cerkvi. Kakšna je naša misijonska drža v javnosti (prepoznavnost, povezanost, biti na razpolago)? Kakšno klimo ustvarjamo verniki, in seveda sam? Najprej je to resno izpraševanje vesti zame

Ustavljam se ob ključnih vprašanjih:

Si pomirjen sam s seboj?
Ali skušaš biti tako človeški, kot zmoreš biti?
Ali se razdajaš za svojo skupnost?

Današnje spraševanje nosi naslov USMILJENJE, IZVIR VESELJA. Ne bomo imeli klasično izpraševanje (ali si naredil to ali ono, to vsak ve v svojem srcu). Popeljal bi nas rad, kako sprejeti usmiljenje in kakšni so učinki tega.

Naj za uvod ponovim nagovor Benedikta XVI. tik preden se je umaknil iz svojega mesta rimskega škofa. V zadnji sredini avdienci je med drugim povedal naslednje: “Rad bi, da bi se vsak čutil ljubljenega od Boga, ki nam je za nas dal svojega sina in nam pokazal brezmejno ljubezen. Želel bi, da bi vsak občutil veselje nad tem, da je kristjan.”

Tudi moja želja je, da bi se vsak izmed nas čutil nocoj in sicer v življenju ljubljenega od Boga.

Papeža Frančiška je v svoji prvi javni pridigi (zanimivo), v kapelici je vse presenetil: “Kar zadeva mene, in to rečem s ponižnostjo, je najmočnejše Gospodovo sporočilo usmiljenje. Saj je on sam dejal – nisem prišel za pravične. Pravični se opravičujejo sami, jaz pa sem prišel za grešnike. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati, nikoli. Mi se naveličamo prosti ga odpuščanja. Prosimo ga za milost, da se nikoli ne bi naveličali ga prositi odpuščanja, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati.” Prosimo za to milost.

In kaj je rešitev, ključ v današnjem času, za nas: Ključ za osebno življenje, v življenju Cerkve ter v življenju sveta je USMILJENJE. Kaj bi bilo naše življenje brez usmiljenja?

Kaj je usmiljenje? Ponujam že odgovor: Jezus je Božje usmiljenje. Torej za nas, kristjane je usmiljenje nekdo, je oseba.

Sv. Faustina je rekla, da je Božje ljubezen je CVET – USMILJENJE je SAD (usmiljenje je delo Boga, Bog na delu).

Usmiljenje je Božje srce, ki se sklanja k človeški bedi in trpljenju in grehu.

Beseda usmiljenje (lat. misericordia) je sestavljena iz misere=revščina (beda) in cordia=srce. Bog ima srce, s katerim se odpira ljudem in je do njih usmiljen v mnogih oblikah revščine. Božje usmiljenje je srce Očeta, ki ljubi in ta ljubezen ga žene, da ljudem odpušča grehe, krivde, neumnosti in jih vabi, naj tudi oni tako delajo.

Usmiljenje je dobrohotna ljubezen. Usmiljenje je zmeraj zagotovilo. Zato nikoli ne obupajmo nad Bogom. To nam zapira vrata usmiljenja. Temu se treba upreti in se ne vdati malodušju ter obupu. Od mene je odvisno ali bom odprl vrata, če se bom odprl Božjemu usmiljenju in bom usmiljen do sebe in Boga. Ja lahko sem neusmiljen do Boga in živim obupano, brezbrižno življenje. Žalostno je, če Boga ne povabimo v svoje življenje.

Poglejmo Jezusa (nekaj malega je govoril o usmiljenju, predvsem je bil usmiljen v dejanjih: ozdravljal, odpuščal, še več On sam je usmiljenje). zato ga moramo gledati kaj dela, glejmo ga in se mu približajmo. Še več, dovolimo, da se nam približa on in nas bo obiskal: usmiljeni Bog.

Kdo je Jezus? Ali ga zares poznamo? Ali se zavedamo, da je Beseda postala človek, rojena iz žene. Odslej beseda ni več samo slišna, ni samo glas, ampak ima obraz. Zato lahko gledamo obraz Jezusa iz Nazareta.

Korak, ki ga moramo narediti: da gledamo Jezusa (ko beremo SP, v svetu, dogodkih…). Zato nehajmo zapravljati svoj čas z raznimi interpretacijami in filozofiranjem, kaj bi nam rad Bog povedal. Glejmo ga in potem nam bo govoril, še bolje zaslišali ga bomo.
Krščansko življenje je povabilo k srečanju. Biti kristjan ni komplicirano – pomeni srečati Kristusa in z njim živeti. Papež Frančišek v dokumentu »Veselje evangelija« pravi: “Vse kristjane vabim, v kateremkoli okolju in situaciji se nahajajo, da še danes obnovijo svoje osebno srečanje s Kristusom, ali da se vsaj odločijo, da bodo dopustili srečanje z njim in da ga bodo vsak dan brez prestanka iskali. Nobenega razloga ni, zaradi katerega bi si kdo mislil, da to ni zanj, kajti nihče ni izključen iz veselja, ki nam ga prinaša Gospod. Kdor tvega, ga Gospod ne bo razočaral, ko nekdo stori majhen korak Jezusu naproti, odkrije da ga on že čaka z odprtimi rokami.«

Zato vas vabim, da danes obnovite svoj odnos z Jezusom. Danes, ne jutri. Kot hujšanje. Odločim se, začel bom jutri, danes pa bom to praznoval z dobrim kosilom. Vse dobre odločitve ljubezni do bližnjega so pogosto tiste, ki jih sprejmemo za jutrišnji dan. Toda sedaj je tukaj. Sedaj, tukaj. Govorim vam sedaj. Danes. »Še danes boš z menoj v raju«, »Spomni se me …«, »Še danes boš z menoj.«

Prebral sem primer duhovnika: Zelo ga je skrbela njegova prihodnost in rekel je Pierru Goursatu: »Poslušaj, kaj bom delal, kako bom delal, kje bom delal, ne bo mi uspelo in la, la, la.« Pierre mu je odgovoril: “Poslušaj moj mali brat, če umreš tu, čez deset minut in prideš pred Gospoda, saj mu ne boš govoril: nisem vedel, kaj bi moral narediti in kako in kje in la, la, la. Vprašal te bo: Ali me ljubiš? In kaj mu boš odgovoril?”

Sedaj.

Druga točka, ki bi jo poudaril, “kdor tvega”. Zelo mi je žal, ampak potrebno je tvegati. To je težava današnjega časa. Ne upamo si več tvegati. Vse hočemo obvladati – imeti pod kontrolo.

Zato je pomembno vprašanje, kakšen kvas smo, kaj ustvarjamo, ko živimo v tem svetu. Tukaj je ključ in problem.

To srečanje z Jezusom in Gospodom je povabilo, da bi živeli spreobrnenje. To pomeni v resnici, da se zavemo svoje nehvaležnosti. Ne gre za to, da se stalno obtožujemo in si govorimo: »To bi se moralo spremeniti, in to že traja 40 let pri meni, pa mi ne uspe.« Dejansko se spreobrnemo drugače, tako da gledamo Gospoda, da odkrijemo njegovo ljubezen. V Parayu je Jezus povedal: »Glej to srce, ki je tako zelo ljubilo ljudi in ki v povračilo ne prejam drugega kot nehvaležnost. In še dodaja: posebej od tistih, ki so mi posvečeni.«

Gre za to, da nas Gospod ljubi in mi tega ne verjamemo. To je strašno. To je bolečina in rana Boga. Spreobrniti se pomeni, da smo ranjeni s to rano, da nas to šokira, da se zavemo svojega napuha. Spreobrniti se, ni sad napora, ampak pomeni prenehati razpravljati, se opravičevati, se kriviti, ampak pustiti se ljubiti. Ljubiti od resnice – Boga, Jezusa, Očeta, Svetega Duha.

Ko se boste šli spovedat in ko boste prosili za zakrament odpuščanja, se postavite pred Kristusa. Molite. In v zvezi s priznanjem grehov: bodite preprosti! Ni potrebno pripovedovati vsega življenja, toda gre za to, da priznamo svojo krivdo, to je v odnosu do resnice. Veste, recimo »bobu bob«, če sem lagal sem lagal. Neki duhovnik je rekel, da rad spoveduje otroke, ker vsaj niso komplicirani. Vedno se spomni fantka, ki je rekel: »Udaril sem mlajšega bratca … in … udaril sem ga.« In potem je ta otrok rekel: »Ali mi odpustiš ali mi ne odpustiš? Kaj naj bi mu duhovnik rekel. Jasno, da mu je odpustil. Mi odrasli pa rečemo: udaril sem mlajšega bratca, ampak malo si je bil sam kriv! Pa tudi, nisem ga zares udaril, udaril sem ga čisto malo in debatiramo in poskušamo preobleči stvari, ker nas je v resnici strah, da bi nas drugi obsojali. Taki smo. Greh je nekaj konkretnega. Sem kradel, sem lagal…

Prosite Gospoda, da bi znali biti konkretni in iti v globino. In sprejmite odpuščanje kot otroci.

Kam nas hoče v resnici voditi Gospod? Kaj je usmiljenje?

Hoče nas pripeljati do tega, da bi vstopili v popolno zaupanje vanj, v skromnost in ponižnost. To gre skupaj. Sad usmiljenja je – ne vem če postanemo ponižni toda postanemo skromni in to je že dober začetek. To je to, kar manjka našemu času, vse vemo, o vsem imamo svoje mnenje, vse hočemo vedeti. Če hočemo biti na tekočem z vsem, je to težava s ponižnostjo. Nekega dne pa odkrijemo, da smo ubogi ljudje, ubogi moški, uboga ženska. Ugotovimo, da nismo boljši od drugih.

Zato naše veselje ni v tem kar imamo, kar smo dosegli, ampak se rojeva iz dejstva, da smo srečali osebo, Jezusa, ki je Bog med nami. Rojeva se iz tega, da vemo, da nismo nikoli sami, tudi ne v težkih trenutkih. To je veselje odrešenja. In naše življenje moramo podarjati: najprej Jezusu in potem ljudem. Podarjati vedno; v mladosti – dajmo mladost Gospodu. Kaj bom storil s svojo starostjo? Daj jo Gospodu. In potem pride veselje.

Jezus nam hoče dati veselje, vendar to lahko stori, če mi to želimo.

Prvo in najlepše pričevanje je veselje. Nek kardinal je svojim kolegom kardinalom rekel: »Nehajte imeti pogrebne face.«

Papež Frančišek je rekel podobno: »Nekateri imajo posten izraz brez velike noči.«

Vabim vas, da smo srečni, veseli kristjani. Ne bojmo se biti kristjani, to je največja usluga, ki jo lahko damo svetu. Zato pa potrebujemo srečanje z Gospodom, spreobrnitev – spovednico, potem pa akcijo-veselje.

Vse se bo spremenilo. Začnimo kar pri sebi in naši župniji. Prosim in si želim, da Gospod stori v nas to delo in da postanemo bolj preprosti in veseli kristjani. Amen.

Matej Križanič, diakon

Več prispevkov >>