Pot svetosti se nadaljuje, tudi v času upokojitve…


Naša pota se vedno znova začenjajo, končujejo in nadaljujejo v smeri, ko se bližamo svetosti ali pa oddaljujemo. Hrepenenje po sreči, smislu in izpolnjenosti je skupno vsem, ne glede na spol starost, vero, delo, stan … Kako živeti svoj način svetosti življenja? Moja pot v svetosti je odpuščanje.

Da odpustim očetu, ker ni zmogel ljubiti moje mame. Tudi mami, ker ni zmogla spoštovati očeta. Odpustiti za vse prepire, ki so ranili našo družinsko skupnost. Bratom, sestram za ljubosumje, zavist in nepošteno dedovanje. Odpuščam tudi bivšemu možu, njegovim staršem, sinu Luku in vsem ki so me tako in drugače prizadeli. Ja svetost je pot, ko dopustim, da Bog posveti v moj mrk, mračnost, greh in družinsko navlako, da se pustim ljubiti. Je nedokončana pot, ki me po milosti povezuje z Bogom.

Ko sem bila rojena v porodnišnici, so odprli prenovljen črnuški most čez Savo. Ko me je oče pripeljal v nikoli dokončano hišo na Črnučah, sem postala najmlajša sestra trem bratom in dvema sestrama. Velika družina, malo sožitja. Razmere milo rečeno travmatične. Tako sem bila že ob rojstvu zaznamovana, da gradim mostove v odnosih osemčlanske družine. To delo se nadaljuje, sedaj ko stopam na pot upokojitve, zrem v obdobje, ki naj bo predvsem osvetljeno z Božjo bližino in resnično toplino, ki jo daje le Bog.

Sprava s seboj, kot pravi p. Anzelm Grun, je milost sprejeti sebe, a največja milost je pozabiti nase in se pustiti ljubiti, Ljubezni z veliko začetnico. Naj bo moj čas, ko ni šolskega urnika in programa natrpanega s potrebnimi in nebistvenimi stvarmi, voljan izpustiti vse skrbi. Šele, ko bo moje srce, moja roka izpraznjena, bom lahko zares posvetila čas Njemu, ki me je ustvaril in mu podala ponujeno roko pravičnosti in odrešenja.

Naj me v vsako jutro vodi misel, vedno sodeluj pri vsakem delu in pri tem nikomur ne škoduj!

Higiena duše v svetosti svete maše, zaupni pogovori, sveta spoved in nenehno izročanje, me čaka in izpopolnjuje. Da bi vsako jutro vstala v hvaležnosti in odprtosti za nov dan, ki naj se začne v teku na grad, v srečanju z nečakinjo Urško in globokem vdihu svetosti, ki nas obdaja.

V skupnosti, kjer trenutno živim, združujemo poglede različnih generacij. Imamo skupno čajno kuhinjo, kjer se pogosto srečujemo, včasih tudi praznujemo. Imamo spoštljive medsebojne odnose, si pomagamo, se veselimo, da smo skupaj. Obiski naše skupne mizo so dovoljeni, radi povabimo našega župnika ali prijatelja, znanca in popestrimo navzočnost Svetega Duha z molitvijo. Darujemo si čas in vse kar smo, počutimo se kot družina, ki jo je združil On. Vsako obdobje v življenju ima nekaj, kar prispeva v zakladnico življenja. Obdobje po delovni aktivnosti pa pomeni predvsem biti bližje smrti in prav zaradi tega bližje življenju in večnosti. Si upam verjeti, da je svetost odprta tudi zame?

Alenka Lučka Črtanec

Več prispevkov >>

                

Related Articles

Responses

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja