Potreba po resničnem očetovstvu


/ Rafael Arias Villalta /
Potreba po resničnem očetovstvu še nikoli ni bila tako velika, kot je danes.
Sveti Jožefmarija piše: »Če se je Jožef naučil od Jezusa živeti po Božje, si upam reči, da je Jožef naučil Božjega Sina veliko človeških opravkov.  Jožef je ljubil Jezusa kot oče ljubi sina; nudil mu je vse najboljše, kar je premogel. Jožef je skrbel za Otroka, kot mu je bilo naročeno, in ga izučil za tesarja; predal mu je svojo obrt. Zato so nazareški sosedje brez razlike Jezusa imenovali faber in fabri filius: tesar in sin tesarja. Jezus je delal v Jožefovi delavnici in skupaj z njim. Jezus je moral biti podoben Jožefu – po načinu dela, po potezah značaja, po govorici. V Jezusovem čutu za realnost, v opazovanju, v načinu sedenja pri mizi in lomljenju kruha, v stvarnosti, s katero je učil in uporabljal prilike iz vsakdanjega življenja, odsevata Jezusovo otroštvo in mladost«.

Otroci kmetov in rokodelcev preteklih časov so imeli očeta vedno blizu, videli so ga med delom na polju ali v delavnici. Zdaj je oče izginil izpred oči. Oče danes dela daleč od doma, daleč od družine, pogosto je frustriran v službi, avtomatiziran kot še en zobnik v nadgradnji (problem, s katerim trpijo tudi matere). Ta tip očeta »v prostem času« je odsoten v življenju njegovih otrok. Ob tem je treba dodati, da je zaradi resničnega stresa (ki ga trpijo tudi matere), kot tudi zaradi patriarhalne zasnove družine, aktivna prisotnost očeta skrčena na nekaj večernih iger z otroki  ali na zgolj navidezno avtoriteto na koncu dneva. Vse ostalo je: Oče potrebuje tišino. Hercules je po dolgem delovnem dnevu utrujen in se zgrudi na kavč pred televizijo, s pločevinko piva v roki … in otroci so izključna naloga mame.

Zelo aktualno je tudi dejstvo, da so stabilni pari vse bolj redki in da se pri otrocih, ki jih vzgaja sončna mati, včasih pojavljajo neravnovesja, značilna za tako imenovane »težke otroke«. Od tu absolutna nuja očeta pri vzgoji otrok, zlasti najmlajših in mladostnikov. Vsi vemo, da je očetovstvo dandanes v krizi. Pogosto je diskvalificirano. Podoba očeta v sodobni kulturi je pogosto bleda in nedosledna, karikirana ob pametnejši in močnejši ženski. Malo moških v sodobni družbi predstavlja pozitivno podobo očetovstva. Očetje ne igrajo vloge, ki bi jo morali prevzemati in ne vedo več dobro, kako se umestiti. Očetovstvo je v težavah tudi v Cerkvi; prav tako kot tudi v vzgojno-izobraževalnem svetu. Tu ne govorimo o politikih, ki pogosteje dajejo vtis, da so bolj otroci, ki se prepirajo, kot pa ljudje, ki naj bi imeli možnost in odgovornost postati »očetje narodov.«

Kljub temu – oziroma zaradi tega – potreba po resničnem očetovstvu še nikoli ni bila tako velika, kot je danes. Živimo v svetu sirot. Toliko ljudi je brez orientacije in trpečih, saj niso imeli dovolj sreče, da bi v življenju našli pravo podobo očeta. To vidimo danes povsod.  Ne glede na to, ali so to otroci, mladi, pari, starejše gospe, ali odrasli, vsak čuti potrebo po očetovski podobi. Ne izražajo je vedno. Morda zaradi skromnosti ali včasih ponosa, ki jim ne dopušča o tem govoriti, vendar obstaja v vseh, brez izjeme.

Vsak človek potrebuje očeta, na katerega se lahko nasloni, ki ga bo sprejemal, ljubil in vzpodbujal. Ta oče je seveda najprej nebeški Oče. Vsakič, ko neka oseba sreča nekoga, ki s svojo bitjo predstavlja pristno podobo božjega očetovstva, je za to osebo nepojmljiv dar.


Več prispevkov >>

                

Povezani članki

Vaši komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja