Potrebna je radikalna odločitev

(Kdaj jo boš naredil?)

V človekovo življenje je položena tudi preroška služba. Prerok je karizmatik. Stara zaveza ga imenuje Božji mož. Ta služba vstopa v ospredje predvsem v času stisk in nadlog. Sta pa dve vrsti prerokov. Prvi so poklicni preroki, ki so uradni oznanjevalci Božje volje na kraljevskem dvoru in v bogoslužnih svetiščih. Žal so njihova oznanjevanja odrešenja večinoma koristolovska in naletijo na gluha ušesa. Nepoklicni preroki pa kralju in ljudstvu vedno znova napovedujejo Božjo sodbo in njihov propad.

Prerok mora svoje poslanstvo dokazovati s tem, da ga je Bog osebno poklical. Poklic je temelj njegovega oznanjevanja. Prerok govori iz spoznanja, da je Bog prevzel njegovo dušo in mu s tem zapovedal, naj mu služi. Zavestno je sprejel novo življenje, ki mu je prineslo trdo usodo, osamljenost, navidezni neuspeh in trpljenje. Bog govori skozi njegova usta. Je Božji poslanec in razglaša Božjo voljo. Prerok o preteklosti in prihodnosti govori zaradi sedanjosti.

Izraelu in vsakemu človeku kliče, naj se vrne k začetni zvestobi in v njej vztraja. Tu se pa začne preroška kritika in obtožba. Kritika ni namenjena bogoslužju, pač pa bogoslužnemu človeku. Človek Bogu ponuja svoja dejanja, ne pa svojega prepričanja in svoje vdanosti, to je odprte pripravljenosti, da ga posluša. Kaj pomaga bogoslužje brez skrbi za ljudstvo, nravnost in sočloveka? Od tod tudi nasprotovanje neznačajnemu koristoljubju duhovščine in brezbrižnost mogočnikov v kraljestvu. Od tod tudi upor proti kraljem, ki v svoji politiki iščejo lastno varnost in v to vračunajo celo malikovalstvo. Ker pretrgajo zaupanje v Boga, Bog odgovori lahko le s sodbo, prekletstvom in nesrečo.

Prišel pa bo prerok, ki bo postavil izpolnitev vsega. V njegova usta bodo položene Božje besede.

Gre za radikalno odločitev.

V Stari zavezi je bila neporočenost in jalovost sramota in nečast. Zato je veljala smrt device za nesrečo (Jeftejeva prisega). Šele v Novi zavezi dobi vedno večji pomen pobožni ideal začasne in stalne neporočenosti. Tudi neporočenost je karizma, je izreden Božji dar. Devištvo opravičuje samo Božje kraljestvo.

Pavel meri na isti radikalizem. Pavel noče odsvetovati svetni poklic ali zakon. Hoče pokazati, kaj pri svetno mislečih ljudeh po navadi opazi. Zato Pavel uči, da je neporočenost višja dobrina kot zakon, ker pomeni popolnejšo predanost Gospodu. Zakon vplete zakonce v svetne skrbi. To pa otežuje, da bi se mogli popolneje posvetiti Gospodu. Toda po milostnem daru je mogoče tudi v svetu in v zakonu »nedeljeno služiti Bogu in ljubiti svojega bližnjega«. Vprašanje pa je, ali je to lažje doseči v stanu evangeljskih svetov kakor v dobro živetem krščanskem zakonu. Toda vse, kar je Bog ustvaril, je dobro.

Neporočeni stan na vzvišen način razodeva dejansko podobo Cerkve. Devištvo pomeni celovitost in zvestobo Cerkve, ki se varuje vsakega malikovanja sveta.

Radikalizem pokorščine Bogu. To, kar terja novi nauk, je nekaj drugega kakor strogost postave, ki jo zahtevajo pismouki. Ta radikalizem ne zahteva bega pred svetom, ampak življenje sredi tega sveta za nedeljeno življenje za Boga in po njegovih zapovedih. Ljubiti Boga in bližnjega je dosegljiva popolnost, v kateri more in mora biti človek podoben nebeškemu Očetu. Tukaj je celota in nobene delitve.