Pravi studenec božičnega veselja (Sveti večer – pridiga)

Praznike cerkvenega leta obhajamo kot sedanjost, kot »danes« in ne le kot spomin na preteklost. Cerkev ima v svojem evharističnem slavju zmeraj v svoji sredi njega, čigar odrešenjska dela obhaja. Vse njegovo življenje je strnjeno v njegovi osebi. V sebi nosi svojo preteklost na obrazu, v svoji zunanjosti in značaju. Vse je strnjeno in živi v njegovi poveličani osebi in s tem v evharistiji. Ker je o božiču od mrtvih vstali v evharistiji med nami, je med nami nekaj njega kot otroka in zato po pravici klečimo pred jaslicami, posebej pa še pred živimi jaslicami Kristusove evharistične navzočnosti.

To je pravi krščanski način obhajanja praznikov. »Spominjati se« se pravi »danes« imeti. Božični praznik nam kliče z vso blago močjo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jan 3,16).

To in samo to je pravi, globoki temelj in studenec vsega božičnega veselja. Samo od tukaj navsezadnje priteka ves sijaj božične luči v mnogokrat tako temno noč človeškega življenja. Če bi se odtrgali od tega izvira radostne božične svetlobe, bi kmalu zamrl tudi njen odsev. Vsa bleščeča božična drevesca in vsi božični darovi, vsa bajna razsvetljava, v katero se zavija mesto Ljubljana in druga mesta – vse to bi ne moglo v srcih ljudi prebuditi tistega, kar verujočemu človeku prinaša angelovo oznanilo, izrečeno betlehemskim pastirjem: »Ne bojte se; glejte, oznanjam vam veliko veselje, veselje za vse ljudstvo: Rodil se vam je danes v Davidovem mestu Zveličar, ki je Kristus Gospod.«

Na besedo učlovečenje smo se tako navadili, da silnost tega komaj še dojamemo. Učlovečenje pomeni, da se neskončni Bog napoti v meje končnega, večni Bog v človeško časovnost, božje bogastvo v našo človeško revščino in uboštvo, bistveno Sveti v našo grešnost, neskončna polnost življenja v našo krhkost in bolezen, Stvarnik v svojo stvar. In to dogajanje se začenja v hlevu, v jaslih za živali, v otroku. To je resnični človeški otrok, v katerem si Bog privzema človeško podobo.

In ne gre za zunanji videz, kakor če bi kak bogatin igral vlogo berača, da bi nato beraške cunje spet vrgel stran ali kakor če bi kak visoko postavljeni človek kdaj dobrohotno potrepljal majhnega človeka po rami, potem pa se spet potegnil nazaj v svoj svet. Učlovečenje ni maškerada. In tako je vsebina božičnega praznovanja začetek pobožanstvenja človeka in sveta. Sin božji je postal človek, da bi človek postal božji posinovljenec, božji otrok. Bog je postal človek, da bi končnemu človeku dal možnost postati deležen božje neskončnosti, da bi nas uboge napolnil z bogastvom, da bi nam grešnikom dal možnost za spravo z Bogom in za svetost, da bi nas osvobodil naglice časovnosti in nas napravil za ljudi večnosti.

Osebe, ki obdajajo jasli betlehemske votline zastopajo človeštvo in razodevajo, da se je proces pobožanstvenja začel, in se »slava Bogu in mir ljudem, ki so Bogu po volji«, povezujeta v enoto.

Bog je prišel. Tukaj je. Ves hrup, katerega ponosno imenujemo svetovna zgodovina ali lastno življenje, je samo zvijača Ljubezni, ki hoče omogočiti svoboden človekov odgovor na njeno zadnjo besedo. V tem dolgem kratkem trenutku božjega molka, ki se imenuje zgodovina »po Kristusovem rojstvu«, naj pride človek še enkrat do besede; in v drhtenju svojega od ljubezni do Boga trepetajočega srca naj Bogu, ki stoji poleg njega kot človek v molčečem čakanju reče: »Jaz …« Ne, nič naj mu ne reče, temveč naj se molče preda božji ljubezni, ki je tukaj, ker je Sin rojen (prim. Karel Rahner).

Tone Kompare, župnik