Predlog za počitniško branje


Ne spomnim se več, kdaj sem zadnjo knjigo prebral na dušek. Bil sem celo prepričan, da tega ne bom več doživel. Pa ne zato, ker ne bi bilo več takih knjig, bolj zato, ker sem opustil navado takega branja. Saj me branje brez prestanka ne zadovolji več, kot v mladih letih, ko sem knjige kar požiral. Tako zelo, da sem branje knjig združil s svojim poklicem.

Ko sem knjigo gospoda župnika Zakaj sem postal čudak bral, sem se nehote prepustil, da s svojo vsebino deluje name. Že prve strani, kjer opisuje, zakaj piše to knjigo, so me pritegnile. Najprej sem na to, da postajaš čudak gledal z rezervo, saj na splošno velja, da čudak ni ravno prijeten človek, ker ima lastnosti, ki so na prvi pogled prej naporne kot privlačne. Če čudaštvo povežemo z vsemi pomenskimi koreninami, ki delujejo v jeziku, se pravi s čudežem, čudodelnostjo, čudovitostjo, se prikaže širno obzorje svobode, po kateri stopa čudak. Njegov korak se ne meni za predsodke in družbene norme, ampak se odziva na izzive, da ustvarja lepoto in dragulje življenja, ki jim pravimo čudeži. Zato je življenje čudaka dramatično in bogato in tudi sveto.

Najprej me je pritegnil opis družine in rodnega kraja. Vendar ne gre samo za dejstva, ki jih o gospodu župniku nisem vedel, pritegnil me je njegov način pisanja. Stvaren, jasen, iskren in prežet s spoštovanjem in hvaležnostjo do staršev, bratov in sester.

Podobno velja za opis življenja v semenišču v Vipavi. Odprto govori o vsem, česar se je dotaknilo njegovo življenje in z enako hvaležnostjo do vseh profesorjev, ki so poleg znanja bili tudi srčni vzgojitelji. Tudi študijska leta na Teološki fakulteti v Ljubljani so opisana z enako neposrednostjo.

K branju brez prestanka me je gnala radovednost, kako je doživljal službovanje. Bo to res »služenje«? Čimprej sem hotel izvedeti, kako je doživljal različne postaje v svojem pastoralnem življenju. Kaj mu je vsaka od teh prinesla, katere izkušnje in izzive. Tako so je pred mano odslikavalo službovanje v Žužemberku, Jesenicah, Stari Loki, Dolenjem Logatcu, Domžalah in Trnovem. Vsaka od teh postaj je zgodba polna izzivov, na podlagi katerih so nastala prijateljstva, povezovalne dejavnosti, osrečujoči dogodki in izvedeni projekti.

Ko sem prebral knjigo do konca, sem se zavedel, da poglavitna privlačna moč knjige ni v opisovanju dogodkov, najsi so še tako zanimivi in dramatični. Privlačilo me je pisanje, kjer se stran za stranjo, dogodek za dogodkom skozi življenje gospoda župnika, ki je eno samo služenje, vse jasneje razodeva Sveti Duh. Prav Sveti Duh, ki prežema knjigo, nam razkriva, kako se svetost udejanja v življenju. To velja tudi za mnenje o sedanji situaciji, o coronavirusu. To ni zgolj neko mnenje, saj je zasidrano v Svetem Duhu, ki je mnogo bolj resnično od medijske propagande.

Knjigo priporočam vsem župljanom, saj je malo takih del, ki razodevajo, kako človek živi svojo poslanstvo, ko se prepusti voditi Svetemu Duhu. Še posebej, ker je ta človek naš duhovni pastir, gospod Tone Kompare.

Srečko Rutar

Več prispevkov >>

                

Povezani članki

Vaši komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja