Premišljevanje pred čaščenjem križa, 15. 4. 2022 – meditacija
/ Matej Križanič, diakon /
»Samega sebe je ponižal«
»Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Flp2,8)
Resnični dogodek je iz leta 630 po Kr., ko je bizantinski cesar premagal perzijskega kralja in si pridobil nazaj relikvije svetega križa. Te ostanke svetega križa je bilo potrebno spet položiti v baziliko na Kalvariji. Bizantinski cesar je bil ves pokrit z zlatim okrasjem in dragimi kamni in je hotel vstopiti skozi vrata bazilike, vendar se mu ni posrečilo. Takrat je škof cesarju omenil, da naj sname to zmagovalno odpravo, ker je Jezus prestopil ta prag Kalvarije ponižno in skoraj nag. Cesar je takoj slekel svoja razkošna oblačila in bos, oblečen kot kateri koli drug človek, zlahka vstopil na kraj križanja ter tja položil ostanke svetega križa, na katerem je bil križan Jezus Kristus. Iz tega dogodka je izhajal obred, ko je papež brez mašnih oblačil in bos, poljubil križ.
To dejanje ima tudi duhovni pomen za vse nas tukaj navzoče: Govori nam, da ni mogoče pristopiti h Križanemu, če prej ne odložimo vseh naših namišljenih veličin, vseh naših nazivov. Z eno besedo, če ne odložimo svojega napuha. Sicer bomo nevidno zavrnjeni.
O tem smo govorili tudi v sredo pri spokornem bogoslužju (nehvaležnosti Bogu za ljubezen do nas in lastnem spreobrnenju).
To hočemo storiti pri tem bogoslužju.
Najprej bomo pred vznožje Križanega odvrgli vse breme ničevosti tega sveta in tudi naš osebni napuh. Drugič, oblekli se bomo v Kristusovo ponižnost, in z njo se bomo vrnili domov opravičeni, prav tako kakor cestninar v templju. Pomeni, da nam bo odpuščeno in bomo prenovljeni.
»Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les.« (1 Pt 2,24) Našo prevzetnost je nosil na svojem telesu. Jezus se je ponižal tudi zame, namesto mene. Deluje v imenu vseh in za vse.
Prevzetnost – to je oblačilo starega Adama, ki je zastarelo. Novost je zdaj ponižnost. Ponižnost je polna upanja, temelji na ljubezni, solidarnosti in ne več na tekmovalnosti in prerivanju. Na križu se je uresničila Pavlova misel: »Staro je minilo, glej, nastalo je novo.« (2 Kor 5,17)
Potrebno je, da danes zvečer izročim Kristusu »telo moje prevzetnosti«, da bi ga mogel uničiti, kot je to storil z našimi grehi na križu.
Vsakdo, ki se bo danes približal lesu križa, bi moral v duhu priti in vreči v veliko peč Kristusovega trpljenja svoj tovor prevzetnosti, puhlosti, samozadostnosti, domišljavosti, napuha. Posnemati moramo izvoljene v nebesih pri svojem bogoslužju, ko častijo Jagnje, po katerem se zgleduje naše bogoslužje tukaj na zemlji. Janez nam v Razodetju pravi, da stopajo sveti v procesiji in ko pridejo pred Njega, ki sedi na prestolu, padejo pred njim na obraz »in mečejo svoje vence pred prestol« (Raz 4,10). Oni resnične vence mučeništva, mi pa lažne vence, ki smo si jih sami nadeli na glavo.
Človeško je biti ponižen. »Kajti, če kdo misli, da je kaj, ko ni nič, vara sam sebe.« (Gal 6,3)
Danes zvečer se ne smemo usmeriti navzven, ampak navznoter. Raztrgati si moramo srce, ne oblačil. Tam, v mojem srcu se je ugnezdil pravi napuh, edini, ki ga lahko uničim s svojo voljo, ker je edini, ki ga je ustvarila moja volja.
Koliko »jaza«, »jaza« in spet »jaza« je med nami. »Bog se ponižuje, mi pa se povišujemo«, je rekel sveti Bernard.
Potrto in ponižno srce »je daritev Bogu« (Ps 51,19). Danes, na veliki petek, Cerkev ne mašuje, ker mora biti žrtvovanje današnjega dne naše potrto in ponižno srce.
Zdaj, ko smo si vsaj zaželeli, da bi vso svojo prevzetnost položili ob vznožje križa, moramo na kratko še storiti drugo stvar. Obleči se moramo v Kristusovo ponižnost. Kristus je na križu začel to ponižno in ubogo ljudstvo, ki zaupa v Gospoda.
Jezus nam v evangeliju govori: »Učite se od mene, ki sem blag in iz srca ponižen.« (Mt 11,29)
Jezus o sebi ni mislil, da je majhen, ni se razglašal za majhnega, ampak se je naredil majhnega, zelo majhnega, da bi nam služil.
»Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu.« (Flp2,8)
To je naš Jezus, ki ga danes občudujemo in gledamo. Dejanje Križanega in kos lesa, na katerem se je zgodilo to dejanje, bomo častili. Hvala ti Gospod za ta korak majhnosti, ponižnosti.
Hvala ti Gospod za križ. Naredi me, da bom tudi jaz lahko sodelavec, da bom lahko KRIŽ – se pravi most med svetom in Očetom. To je norost, hkrati skrivnost, vendar krščanstva brez križa ni.
Zdaj pa počastimo to skrivnost in navzočnost križa, Križanega, ki je med nami.
Matej Križanič, diakon
Povzeto in prirejeno po Cantalamessa, Raniero. 2006. Moč križa. Ljubljana: Slovenska kapucinska provinca.
