Resnica o Ljubezni
Na eno resnico vsi premalo mislimo. O njej se preredko pogovarjamo. Preveč zadržano in skopo jo podarjamo drug drugemu. In katera je ta resnica? To resnico moramo pisati z veliko začetnico. Bistvo našega življenja je Ljubezen.
Objektivna resnica o Ljubezni nam je podarjena. Iz Ljubezni smo prišli in v Ljubezen se vračamo. Pri obeh sicer človek sodeluje, je navzoč, vendar brez osebne odgovornosti. Drugi so bili posredniki Ljubezni: Bog, ki nas je želel in poklical, starši, ki so Ljubezen posredovali fizično v Božjem imenu in končna odločitev, ki jo bo naredila Ljubezen, da nas bo poklicala nazaj tja, kjer so kralj Ljubezni in kraljestvo Ljubezni in državljani Ljubezni.
Druga je subjektivna resnica o Ljubezni. Zanjo smo osebno odgovorni. To je naše življenje od rojstva do smrti.
Starši, vzgojitelji in ljudje, ki jih v življenju srečujemo, bi nam morali pomagati, da bi čim prej in čim bolj močno spoznali in živeli Ljubezen. Otrokom do prvih treh let starosti bi morali starši podarjati izkušnjo ljubezni. Pred vsem bi jim morali podarjati ljubezen s poljubi, z dotiki, z nežnostjo, z ljubkovanjem, s pogovorom, z drugimi dejanji ljubezni.
V vrtcih in varstvenih ustanovah naj bi vzgojitelji otrokom starševsko ljubezen nadgrajevali z ljubeznijo ljubečih vzgojiteljev.
V osnovnih šolah, v srednjih in drugih podobnih ustanovah naj bi bila rdeča nit vseh programov, kako vsakemu mlademu pomagati, da bi doživel ljubezen kot smisel življenja. Vsi predmeti in programi bi morali imeti tako rdečo nit.
Višje šole in fakultete, njihovi predstojniki, profesorji in vsi mentorji bi naj na prvo mesto postavljali ljubezen v načinu podajanja in predavanj, pri seminarskih nalogah, pri izpitih, pri diplomski nalogi, pri doktoratu in povsod drugod.
Kaj pomaga doktorat in največje specializacije, če pa oseba ni izkusila vrednote ljubezni. To je zahtevna naloga. Če daš človeku občutek, da ga spoštuješ in da mu želiš pomagati, da mu želiš resnično dobro, si mu dal za življenje neskončno več kot s še tako velikim znanjem. Znanje lahko poiščemo in ga pridobimo v leksikonih, v konkordancah, na spletu, v različnih učbenikih … Ljubezen je izkustvo, ki ga moraš osebno doživeti, ne moreš se ga naučiti iz knjig.
Delodajalci in zaposleni, ljudje, ki živijo v različnih ustanovah in centrih, stanovalci v domovih za stare pokažejo svojo zrelost in odraslost prav z Ljubeznijo. Ljubezen je potrebno podarjati in sprejemati. Človek mora biti ljubeč in ljubljen. Ljubezen se mora učiti podarjati in jo tudi sprejemati. Če steče ta tok, marsikaj ni več pomembno. Dnevna hrana ima v ljubečem okolju drugačen okus, odnosi postanejo odprti, dobrohotni in osrečujoči. Človek, ki je ljubljen in ljubeč ne teka več za tem, kam bo šel, kaj si bo kupil, kakšen pomen in vlogo bo imel v družbi, kako bo našel srečo. To že ima. Sreča je v Ljubezni. Ljubezen je sreča. Ljubezen najbolj nahrani. In če je duša nahranjena, telo ni več tako zahtevno. Resnica o Ljubezni in projekt Ljubezni je za vsakega človeka najbolj iskana valuta. Še več: vse druge valute – posle, naloge, vse, s čimer se ljudje ukvarjamo, bi morali zamenjati za najvažnejšo valuto. Tako je ravnal iskalec lepih biserov. Ko je našel najdragocenejši biser, je vse druge iz zbirke prodal in kupil najbolj dragocenega. In še: mediji in druga sredstva javnega obveščanja bi morala na prvo mesto postavljati to najpomembnejšo resnico. Kaj pomagajo vroče novice, če ljudje niso srečni? Subjektivna resnica Ljubezni naj osrečuje in napolnjuje vsakega človeka. Ta svet naj postane kraljestvo Ljubezni.