Rudolfu Tršinarju v zahvalo in spomin
/ Alenka Črtanec /
Tri dni pred Božičem smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od trnovskega duhovnika Rudija Tršinarja (27. 4. 1932–17. 12. 2021), ki je svojo duhovniško pot začel in zaključil v Trnovem. Kot otrok je rad ministriral v trnovski cerkvi pri F. S. Finžgarju, Stanku Perčiču, Alojziju Šparovcu, Ivanu Vindišarju. V tem poslanstvu je služil več kot deset let. Duhovnikom je bil z veseljem na razpolago, saj mu je delo v župniji pomenilo več kot šola. V knjigi spominov je dejal:« Moje veselje je oznanjati pravičnega, dobrega in usmiljenega Boga. Duhovnik biti je lepo, biti v družbi božjega kraljestva je veličastno, biti s Kristusom Odrešenikom je milostno.«
Velika milost se je zgodila v Trnovem, ko je 30.junija 1957 pel novo mašo. Rad je maševal tudi po trikrat na dan, pomagal in bil na voljo župljanom. Prav s tem namenom je po šestdesetih letih delovanja na povabilo g. župnika Toneta Kompareta, spet prišel v Trnovo. Ob tem je dejal: sedaj se vračam tja, od koder nikoli nisem prav zares odšel. Preselil se je v podstrešno sobo nad župniščem. V skupni čajni kuhinji smo se srečevali, včasih praznovali in pogosto prijetno poklepetali. Imel je pogum povedati resnico brez dlake na jeziku.
V letu 2017 je praznoval biserno sveto mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma starostnikov na Devinski in dan prej v cerkvi Janeza Krstnika Trnovo. Glede praznovanja je bil nekoliko zadržan, ni želel velikega slavja, skromno v ožjem občestvu. Dobro leto dni je hitro minilo. Izguba moči, sluha in vida, je bila očitna. Zato je na svojo željo, v januarju 2018 odšel v duhovniški dom Mane Nobiscum. Nekajkrat sem ga obiskala. Rad je spil kavo, ki jo je skuhala Amalija Marinčič, in se prostodušno pogovarjal o vsem tudi o svojih začetkih. Trnovo je bilo zanj , kljub izgubi očeta v letu 1945, kraj srečne mladosti in aktivnega življenja v župniji. Sam je dejal, da je trnovska cerkev je zanj alfa in omega. Živel je na Staretovi ulici, družil pa se je z vrstniki iz trnovskih družin: Smole, Pirc, Breskvar, Papler, Janežič, Kocjan, Glažar, Pleško, Maher, Petrovčič, Navinšek, Kačar, Goli, Bizovičar. Ko je prišel iz šole je, pogosto zavil kar k njim, Smoletovim, saj je tam našel pravo družbo zase. Za Rudija je bilo poskrbljeno prav zaradi dobrote Smoletove mame Marije, ki je vedno imela vroč pražen krompir.
Dober prijatelj Marjan Smole, je bil eden redkih prijateljev na pogrebni sveti maši s pogrebom, 21. 12. 2021 ob 12.30, ki jo je vodil nadškof msgr. Stanislav Zore. Povzel je njegovo življenjsko pot, ki se je vila navzgor, navzdol, predvsem po naši lepi Gorenjski: Davča, Sorica, Kranj-Šmartin, Mavčiče, Cerklje na Gorenjskem, Železniki, v Ljubljani pri Sv. Petru, Dob, Šentjernej in Leskovec. Predstojniki so ga pošiljali sem in tja, kjer koli je bila potreba. Gorenjski hribi so ga vabili na najpomembnejšo postransko stvar, to je smučanje, ki mu je predstavljalo veselje v Bogu ali veselje od Boga. In veselje v zdravi božji naravi: za zdravje kosti in duha. Na očitke ljudi, da prepogosto smuča, je odgovoril. » Dokler bom lahko smučal, bom lahko kaj dobrega storil tudi za Boga in njegovo kraljestvo; za ljube Slovence, ki jih ima Nebeški Oče tako rad. In jaz tudi.« Dragi Rudi, hvala v imenu župnika in vseh trnovskih faranov. Radi se ga spominjajmo, še posebno v molitvi. Kako gre njegova pesem o življenju?
Koža lubje je postala,
To življenja je postava,
Treba štacuno bo zapret,
In v nebesa se ozret.
Pomoč naj pride od Marije,
Sv. Jožef svoje naj pribije.
Gospod, daj mu večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti!