Sinodalnost praznovanja
/ Elena Dobravec /
17. oktobra je bil v Sloveniji odprt sinodalni proces. S sinodo papež Frančišek vabi vso cerkev k razmišljanju o temi, kako se „skupna hoja“ danes uresničuje v naši krajevni cerkvi in h katerim korakom nas vabi Sveti Duh,da bi v tej „skupni hoji“ rasli? Beseda sinoda, ali po grško synodos, je sestavljenka iz syn (skupaj) in hodos (hoditi, potovati).
To potovanje, ki sledi „prenovi“ (it. aggiornamento) Cerkve v skladu z drugim vatikanskim koncilom, je dar in naloga: s skupno hojo in skupnim premišljevanjem o opravljeni poti bo Cerkev (od krajevne do vesoljne) lahko po lastni izkušnji spoznala, kateri procesi ji lahko pomagajo živeti občestvo, doseči sodelovanje in se odpreti poslanstvu. (EC, 19-21)
Ker v sebi zelo dobro zaznavam povezovalnost, sem se začetka sinode v naši cerkvi zelo razveselila. Iskreno verjamem, da bo to pomagalo pozabiti zastarelo pojmovanje, da je „vera osebna stvar“. Končno se je pojavila pobuda, da bomo namesto vrtanja po sebi morda opazili še nekoga, ki enako trpi ali pa ima iste potrebe in zmote. Če pogledam in se vprašam, kdo so tisti v naši cerkvi, ki „hodijo skupaj“? To so seveda najprej župnijski sodelavci h katerim tudi sama pripadam. Septembra smo imeli v naši župniji vsakoletno šolanje župnijskih sodelavcev, oktobra pa romanje za vse župljane.
Vsakič ko premišljujem o tem posebnem romanju, znova podoživim radost in hvaležnost. Če poiščem vzrok za ta občutja takoj ugotovim, da niti ne obisk čudovitega svetišča na Svetih gorah nad Sotlo in ogled cerkve Marijinega rojstva iz leta 1250 ter unikatnih kapel sv. Jurija in sv. Martina z vgrajenimi elementi iz 16. 15. in 11. stoletja, niti globoka in poučna predstavitev rektorja svetišča, niti duhoviti pater iz Olimelj in minoritska čudežna lekarna, niti imenitno kosilo v gostilni Šempeter s slovitimi kozjanskimi jabolki za popotnico, vse to ne bi pretehtalo razloga moje sreče, ki se je skrivala v doživetju skupnega potovanja. Molitev med vožnjo, spoznavanje zgodovinskega ozadja mesta, kamor smo romali in vsega, kar je bilo videti za oknom avtobusa ob pripovedi gospoda župnika, veselje ob postankih s prigrizki, podelitev vtisov minulega dneva in na koncu še skupno prepevanje slovenskih pesmi na poti nazaj. Moram reči, da sem sprva začutila odpor do petja, saj je zame to tuje in neznano področje. Potem, ko sem nekaj časa poslušala petje, sem vprašala gospo iz druge župnije na moji levi kako, da pozna na pamet toliko pesmi. Odgovorila mi je, da se jih je naučila kot otrok pri vožnji v avtu.
Opazila sem, da je v melodijah in besedilih pesmi kar precej ponavljanj. Poskusila sem se pridružiti prepevajočim. Postopoma sem se potopila v rajsko domačnost in vsi pevci so mi postali na poseben način blizu. V radosti in sprejetosti tega početja je vame prihajala moč zaupanja in sreča skupnega soustvarjanja. Brez dvoma smo obiskali svete kraje, vendar največje darilo tega romanja zame smo bili mi župljani edine večne Cerkve, sodelavci, kristjani, bratje in sestre. Hvaležna sem za svoj do sedaj največji duhovni premik ob odkritju unikatnosti in miline našega skupnega obstoja, sobivanja in sodelovanja! Vedno naletimo na nekoga okoli nas za katerega je težko moliti. V skupnem aktivnem potovanju sem doživela topilnico predstav in največje čudenje ob spoznavanju spremembe v odnosu drug do drugega, kot bi prvič spregledala, kot bi prvič zaslišala, kot bi prvič zadihala s pljuči ter začutila modrost nerazdružljivosti nas vseh.