Spomenik solataricam v Trnovem

Na preteklost nekdanjih vasi predmestja Ljubljane današnji prebivalci pozabljamo.

Kurja vas je stala ob starodavni cesti s središčem vasi ob starem Karlovškem mostu in se širila proti barju in ob vznožju Golovca, tam kjer je danes Botanični vrt. Ljubljana si je Karlovško predmestje s Kurjo vasjo prilastila leta 1850, leta 1892 pa je proti želji Kurjevaščanov vzela vasi še ime. Kurja vas je izginila iz spomina Ljubljančanov.

Krakovo se prvič omenja leta 1450, a naseljeno že davno prej. Naselil naj bi ga nemški viteški red iz Komende na Novem trgu. V urbariju iz leta 1490 je zabeleženo 38 podložnikov, ki so se ukvarjali z vrtnarstvom in ribištvom. Ob izbruhu kuge so Krakovo požgali leta 1599, gorelo pa je še trikrat v 18.stoletju. Leta 1986 je bilo območje Krakova razglašeno kot kulturno-zgodovinski spomenik.

Trnovo je bila vas čolnarjev, ki so prevažali po Ljubljanici vse, kar je mesto potrebovalo do izgradnje železnice v sredini 19. Stoletja. Svoboščino jim je potrdil že cesar Frederik III leta 1489. Prebivalci so se ukvarjali tudi s furmanstvom, bili so zeljarji, ptičarji in sadjarji, pridelovalci okrasnega cvetja in zelenjave, kot opisuje Mojca Tercelj Otorepec v knjigi Trnovski tičarji in solatarce.

Vrtno zelenjavo in sadje so solatarce s  cizami  vozile na Mestni trg pred Magistratom, po ljubljanskem potresu, ko so odstranili ruševine nekdanjega frančiškanskega samostana, pa na osrednjo tržnico, ki je danes ponos Ljubljane.

V študentskih letih pred šestdesetimi leti sem na poti na fakulteto srečeval solatarice, ki so zgodaj zjutraj porivale cize ob Ljubljanici od izliva Gradaščice proti tržnici, v zgodnjih popoldanskih urah pa se vračale v Trnovo. Cize so bile domiselno oblikovane in niso služile samo za transport, temveč tudi kot prodajni štant, prodajna miza z zaščito proti dežju. Ciza je bila naložena z sezonsko zelenjavo in zelišči, najbolj znana pa je bila ljubljanska ledenka ajserca, ki so jo pridelovali samo v Trnovem. Etnografski muzej na Dunaju hrani trnovsko cizo, mislim pa, da je Etnografski muzej v Ljubljani nima. V devetdesetih letih sem postal prebivalec v Trnovem. Le redko sem še videl solatarco ali solatarja na poti na tržnico, kjer se je tudi prostor za prodajo zmanjšal, razširil pa se je prostor prodajalcem zelenjave in sadja iz tujine. S kolegom Kerševanom sva se odločila, da podava Mestni občini Ljubljana pobudo za postavitev spomenika solatarce s cizo naloženo z zelenjavo v naravni velikosti in izbrala makro lokacijo na Jeku ob izlivu Gradaščice v Ljubljanico, kot popestritev promenadne poti ob Ljubljanici. Želela sva opozoriti na trnovski in krakovski poklic, ki izumira.


Milan Kovač

Več prispevkov >>


Povezani članki

Vaši komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja