Strah pred izjemo
/ Tone Kompare /
Vstopamo v leto 2022. Morda bo koga izmed nas spodbudila napotnica. Ne za psihologa ali psihiatra, pač pa spodbuda za pogum in moč za samostojno in nadpovprečno življenje.
»Izstopaj! Nekdo mora. Slediti ni težko. Včasih se boš mogoče počutil čudno, ko boš naredil ali povedal nekaj drugačnega. Ampak brez tega nelagodja ni svobode.« /T. Snyder, V tiraniji, Ljubljana 2017, str. 57/
Duhovnik in psiholog dr. Anton Trstenjak navaja Rudolfa Allersa, ki piše, da so Američani zanimivi. Kakor hitro kdo začuti, da je malo drugačen, se že boji, da je »abnormalen«, takoj gre na posvet k psihologu ali k psihiatru. Notranja nezanesljivost je danes značilna za ves kulturni svet.
Splošna izobrazba ljudi povzroča, da ljudje izjem in nadpovprečnosti ne marajo. Odkloni od povprečja so tuji sodobnemu ljudskemu čustvovanju. Zato je tak pritisk na človeka glede mode in načina življenja. Kdor ji ne sledi, kdor se ji upira, kdor skuša živeti po svoje, pride na glas čudaka, posebneža. Včasih so v takih ljudeh videli nadpovprečne duhove, umetnike, genije in samonikle osebnosti. Danes nihče ni rad izjema. Povprečnost je moda sodobnega človeka. Nadpovprečnosti sedanji čas ne mara. Izjemen človek danes v družbi sumljivo diši po abnormalnosti in nepravilnosti. V našem stoletju je človek vedno bolj podružbljen; vedno manj vlada sam sebi, vedno bolj mu vladajo predpisi in paragrafi. Pojem »normalnega« človeka, ki ga danes obravnavajo na vprašalnih polah, kartotekah, karakteristikah in psiholoških testih, izpitih in spričevalih o njegovi sposobnosti in storilnosti, je tako močno prevladal v javnem mišljenju in življenjskem občutju, da imamo vsakega človeka, ki se nekako oddaljuje od tega papirnatega povprečja za umobolnega, bolestnega, sumljivega ali celo nevarnega za družbo in delo nesposobnega. V ospredje postavljajo človekove negativne lastnosti.
Petindvajsetleten fant, ki nima dekleta, dobi od prijatelja zbadljivko o nesposobnosti. Čuti se neprijetno. Tako je z današnjim človekom: smer za »pravilno« življenje je vedno povprečje, tisto, kar dela večina, ne pa to, kar je prav in kar bi moralo biti.
Gustav Karl Jung – največji med psihologi vseh dežel pravi: »V štiridesetih letih mojega delovanja so prišli k meni iskalci vseh dežel zemlje. V jedru so vsi iskali izgubljeno varnost. Nihče pa ni bil zadovoljen, razen, če se je vrnil k svoji veri. Vsak tak iskalec je bolehal za tem, da mu je religija postala prazna beseda.«
Ta izkušnja nas vodi do spoznanja, kako težko človek ostane pokončen, če ne »stoji« v Bogu. Zakaj so večinoma ljudje tako zelo in zlahka vodljivi, nekritični in epigonski? Zato, ker ne molijo. V hribih na zmrznjenem snegu in na ledu potrebuješ dereze in cepin. Nike copati, naj bodo še tako lepi, nič ne pomagajo. Molitev so dereze in cepin za nadpovprečnega ali samostojnega človeka. Bolj ko je sodobni človek prepričan, da ima vse in da sam zmore vse, bolj je potreben pomoči od zgoraj. Ta pa pride samo tedaj in tako, kakor je potrebno. Potrebo pa mora Bogu povedati človek sam. »Izstopaj. Nekdo mora. Slediti ni težko.« Moja znanka je na Pagu pred Marijinim kipom molila in Marijo prosila, naj v teh zmedenih časih pomaga. Gospa je dobila odgovor, če bodo ljudje molili, bom pomagala.