Sveta maša, posvečuj Gospodov dan, ali navada
/ Alenka Črtanec /
»To je dan , ki ga je naredil Gospod, radujmo se in se ga veselimo.« (Ps118,24).
Res je čudovita resnica za današnji dan, za sleherni dan in ne samo za nedeljo Gospodov dan, ko lahko rečem Bogu, hvala za vse, prav vse, tudi za tiste težave, ki so najtežje. Prav zato je Jezus dejal »To delajte v moj spomin.« Sv. maša je njegov dar, Velikonočna skrivnost, evharistija (zahvala), konkretna povezava z vsemi, ki bivamo v Jezusu. Je življenje tukaj in v večnosti. Sveta maša me povezuje s pokojno mamo, očetom, tetami, predniki. Čutim, da je pri vsaki sveti maši zbrano občestvo živih, pokojnih, svetih, apostolov, zavetnikov. Privilegij vseh privilegijev, da lahko s hvaležnim srcem pristopim in izrečem AMEN. Besedo, ki v vseh jezikih zveni enako, tako je. Sedaj sva skupaj, Kristusovo telo in jaz. V dvojini je življenje izpolnjeno, mi daje moč, da grem naprej in se veselim življenja in služenja.
Sv. Janez Marija Vianej je dejal: »Ljudje bi umrli od veselja, če bi razumeli bistvo svete maše.«
Zelo domišljavo bi bilo, če bi rekla da razumem skrivnost svete maše, a pomembno mi je, da čutim povezanost v duhu in telesu, da lahko živim, to kar mi je bilo v zibelko položeno. Sveti krst, ki sem ga prejela, kot tri mesečni dojenček, na skrivaj. Šestdeseta leta so bila enoumna, bilo je prepovedano živeti po krščanskih vrednotah. Oče je bil proti, mama je vztrajala in dobila sem blagoslov krstne milosti. Kot mnogi otroci. Vsak na svoj način smo poklicani, da rečemo svoj DA, da se zavemo svojega izvora, ki je po apostolu Pavlu. (Ef2,10) »Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njem živeli.« Jahve, ki je že vpisan v vsako celico mojega telesa v moj DNK, ki ga povezuje Jakobova lestev med nebom in zemljo. Vesela sem, da me Jezus vedno znova kliče, in se ne naveliča.
Prav posebno sv. mašo sem doživela v Trnovem. Bil je 12. september 2016. V Slovenijo je prišel prijatelj iz Kanade. Zmenila sva se, da greva na sprehod po Ljubljani. Ko se je dan nagibal v večer, sem predlagala, da greva skupaj k sv. maši v Trnovo. Bilo je prijetno poletno vreme, cerkev prijetno hladna, duhovnik je govoril s španskim naglasom. Vse moje skrbi, zapletene odnose, prav vse sem položila na oltar v kelih, na pateno, pri tem so solze kar same tekle. S prijateljem naju povezuje moja pokojna teta, ki je po vojni zaživela v Kanadi. Tudi njo sem začutila v najini molitvi. Ob zaključku maše sem se še enkrat zahvalila Mariji in se priporočila za njeno pomoč in rešitev. Čez dobrega pol leta sem se prvič srečala z g. župnikom Tonetom Komparetom. In v mesecu maju 2017 sprejela odločitev, da se preselim v sobo nad župniščem v Trnovem. In tako je prišel čas za odpuščanje in spreobrnitev. Nov začetek, ki se še kar nadaljuje. V vsakem dnevu občutim, kako je Božja milost velika in me spreminja iz žrtve v možnost izbire. S hvaležnostjo se spominjam tega dne, ko sem zaupala in verovala v Božjo pomoč. Sedaj živim v sobi s pogledom na zvonik, vsak dan z zaupanjem pogledam proti nebu in križu na zvoniku. Se zahvalim, izročim dan in vprašam, kaj hočeš Jezus moj? Pridi, hodi z menoj!
Sveta maša je najbolj popolna molitev. Molitev pa ni dolžnost, je le priložnost, da se povežem z vsemi, ki jih nosim v srcu. Samo eno je zares pomembno, da se pustim ljubiti in s sveto mašo življenje obogatiti. Naj bo vsaka nedelja mala Velika noč za tebe, za mene, za vse.