Sveti Jožef in Cerkev


V naslednjem šolskem letu bomo v Trnovskih Oznanilih podelili z vami nekaj  razmišljanj o svetem Jožefu, tem izrednem človeku/možu, ki je poleg Marije oseba, ki je bila najbliže Jezusu.

Sveti Jožef je ljubil Jezusa z očetovskim srcem, zato  ga vsi štirje evangeliji imenujejo »Jožefov sin.« Imel je pogum, da je sprejel zakonito očetovstvo Jezusa. Dal mu je ime, kot mu ga je razodel Gospodov angel: »Daj mu ime Jezus: kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« (Mt 1,21). Kot je znano, je dati ime nekemu človeku ali neki stvari pri antičnih ljudstvih pomenilo dati mu pripadnost, kot je to storil Adam v pripovedi iz Prve Mojzesove knjige (1Mz 2,19-20).

V prvih stoletjih krščanstva je lik svetega Jožefa ostal v ozadju cerkvenega življenja. Javno in splošno čaščenje svetega Jožefa se začne v 13. in 14. stoletju po zaslugi takratnih svetnikov, kot so: Sv. Brigita, Sv. Vincencij Ferrer, Sv. Bernardin Sienski. (Santa Brigida, San Vicente Ferrer, San Bernardino de Siena.)

Znan je impulz pobožnostim Svetemu Jožefu, ki ga je v 16. stoletju dala sveta Terezija Avilska (Velika), ki mu je posvetila dvanajst samostanov, ki jih je ustanovila. Praznik svetega Jožefa so v Rimu začeli praznovati leta 1481 in kot vemo, je leta 1870 papež Pij IX. razglasil svetega Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve. V težkih časih za sveto Cerkev, je papež Pij IX. sveto Cerkev hotel izročiti pod posebno zaščito patriarha svetega Jožefa tako, da ga je razglasil za „Zavetnika katoliške Cerkve.“ Papež Pij IX. je vedel, da to ni le romarska gesta, ampak zaradi vzvišenega dostojanstva, ki ga je Bog podelil temu zvestemu služabniku. K svetemu Jožefu se je nenehno obračal v svojih potrebah in tesnobi. Cerkev mu je po sveti Devici Mariji, njegovi ženi, vedno izkazovala veliko čast in se mu zahvaljevala.

Kateri so razlogi za takšno zaupanje? Papež Leon XIII. jih razlaga takole: »Razlogi, zakaj bi bilo treba svetega Jožefa obravnavati kot posebnega cerkvenega zavetnika in zakaj Cerkev v zameno pričakuje veliko od njegovega skrbništva in pokroviteljstva, izhajajo predvsem iz dejstva, da je mož Marije in domnevni Jezusov oče (…). Sveti Jožef je bi zakoniti in naravni skrbnik, poglavar in zagovornik Svete družine (…). Zato je priročno in izredno primerno, da sveti Jožef, ki tako kot je bil nekoč sveti skrbnik Nazareški družini, zdaj s svojim nebeškim pokroviteljstvom varuje in brani Kristusovo Cerkev.« Celotna  Cerkev priznava svetega Jožefa za svojega varuha in zavetnika. V vseh teh stoletjih se je govorilo o njem in poudarjalo razne vidike njegovega življenja, stalno zvestega nalogi, ki mu jo je zaupal Bog. Zato ga že mnogo let z veseljem kličemo s prisrčnim naslovom: „Naš oče in gospod.“

Sveti Jožef je resnično oče in gospod, ki varuje in spremlja na zemeljski poti tiste, ki ga častijo, kot je varoval in spremljal Jezusa, medtem ko je odraščal in postajal moški. Jožef je bil Jezusov zaščitnik in varuh, ko je bil še otrok.  Jožefova vera v Boga je bila polna, zaupna, celovita, izražena v učinkoviti predanosti Božji volji in v razumni pokorščini; z vero pa tudi dobrota in ljubezen.

Njegova trdna vera se staplja z ljubeznijo, ljubeznijo Boga, ki je tako izpolnjeval obljube, dane očakom Abrahamu, Jakobu in Mojzesu; z ljubeznijo do Marije in z očetovsko ljubeznijo do Jezusa. Vera in ljubezen v izvrševanju velike naloge, ki jo je tudi po njem — tesarju iz Galileje — začenjal Bog za odrešenje vsega človeštva.

Rafael Arias Villalta

Več prispevkov >>

                

Related Articles

Responses

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja