Sveti Jožef priprošnjik za srečno smrt in zavetnik umirajočih
/ Rafael Arias Villalta /
Po krščanski tradiciji se je prenašalo sporočilo, da je imel sveti Jožef neizmerno srečo, ko je umrl obkrožen z Jezusom in Marijo. Iz tega razloga ga imamo v Cerkvi za priprošnjika za srečno smrt in zavetnika umirajočih.
Za nas kristjane smrt ni biološki kolaps, ko se naše telo sesuje zaradi bolezni ali nesreče. Vemo, da obstaja skrivnostno razmerje med smrtjo in grehom: Bog je namreč človeka ustvaril za življenje, ne za smrt. Verujemo in upamo, da če smo v svojem življenju pridruženi Kristusu, lahko preidemo iz smrti v večno življenje. Grški filozof Sokrat, za katerega menimo, da je oče filozofije, trdi, da razmišljanje o smrti proizvaja modrost; kdor se spominja, da bo umrl, razmišlja o življenju drugače. To zavedanje nas izziva, da razmišljamo o tem, kaj je v našem življenju pomembno in kaj ne, za kaj je vredno porabiti čas in za kaj ne. Nadalje nam pomaga biti realen pri načrtovanju in obravnavi svojih življenjskih projektov. Skratka, razmišljanje o smrti nas naredi modrejše. Jezus Kristus je naznanil, svoj ponovni prihod (da se bo vrnil) ob koncu časov, ko bo sodil žive in mrtve. Pri vsaki sveti mašni daritvi se v Izpovedi vere (Credo) tega spominjamo. Ob poslednji sodbi bo vse znano, vse se bo presodilo in vsak bo deležen plačila in časti, ki si jo zasluži pred Bogom. Dejstvo je torej, da je na koncu zemeljskega življenja pravična sodba, ki je razlog za upanje in hrepenenje. Že stari narodi so verjeli v poslednjo sodbo in so po tem hrepeneli.
Egipčanske slike stare več kot pet tisoč leti prikazujejo, kako se ob smrti stehta srce, da se vidi, kaj je v njem. Mrtve Egipčane so pokopavali s „knjigami življenja,“ v katerih so bila zapisana dejanja, ki so bila dobra in slaba. Kristjani teh knjig ne potrebujemo in tudi Bog jih ne potrebuje. Bog je namreč neskončno moder in pravičen. Dobro je, da se poslednje sodbe zavedamo in vsak dan izprašamo svojo vest. Sprašujemo se, kaj smo naredili nesprejemljivega in kaj moramo opustiti. Boga prosimo za odpuščanje naših slabih dejanj, še posebej krivic, ki smo jih naredili drugim. Tako vidimo, kaj smo naredili dobro ali kaj smo naredili slabo in naredimo sklep in cilj za naslednji dan. Sveti Pavel v Prvem pismu Korinčanom (1Kor 2, 9) piše: „Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človeško srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo,« in da je v nebesih najpomembnejša ljubezen do Boga v veseli enotnosti vseh svetnikov. Zato je lahko že na zemlji predokus nebes, če smo pripravljeni razumeti, odpuščati in izkazovati ljubezen.
Nekateri pravijo, da je razmišljanje o nebesih sebično. Vprašanje je ali športniki niso sebični, ko razmišljajo o cilju in jim to predstavlja spodbudo? Razmišljati o Božji ljubezni pač ni sebično! To je spodbuda, ki nas vodi k velikodušnosti do drugih. Sveti Jožef Marija je rekel: „Si predstavljate, kaj pomeni priti tja (v nebesa) in se srečati z Bogom in videti tisto lepoto, tisto ljubezen, ki se zliva v naša srca, ki nasičuje, ne da bi nas nasitila? Večkrat se vprašam, kaj bo, ko se vsa lepota, vsa dobrota, vse to neskončno čudo božje zlije v to ubogo glineno posodo, kar sem in kar smo vsi mi?“ Zato nam misel na poslednjo sodbo in nebesa pomaga razumeti, kakšna mora biti krščanska ljubezen. To je iskrena ljubezen zakoncev, ljubezen med starši in otroci, ljubezen, ki jo je treba vložiti v služenje drugim in ljubezen do tistih, ki so v potrebi in trpijo. Kristjani imamo predstavo o onostranstvu, o tem, kaj se zgodi po smrti. Morda se zdi, da ta tema zanima samo ljudi, ki so zelo stari ali zelo bolni. Res je, da je o tem normalno razmišljati pred koncem življenja, vendar pa je koristno razmišljati o tem tudi v vseh življenjskih obdobjih, kar nam pomaga, da živimo boljše.