Svetniki in njihov človeški vidik
Svetnikov je toliko vrst, kolikor je ljudi, za vse okuse in vsa leta: svetniki so bili kralji, bili so reveži, učenjaki in svetniki preprosteži. Bili so vroče krvi in tudi povsem umirjeni.
Na svetu ni nobene vrste ali psihološkega tipa, ki jih preučujejo psihologi, ki v svetniških vrstah ne bi imel svojega predstavnika. Sv. Tomaž Akvinski je v vsej svoji učenosti v koledarju postavljen ob bok sv. Jožefu Kupertinskemu, ki se kljub trudu ni zmogel naučiti branja niti dotakniti krožnika, ne da bi ga razbil. In kako velika je razlika med Terezijo Avilsko in Terezijo Deteta Jezusa; ali med misijonarjem Petrom Klaverjem ter sv. Jožefino Bakhito. Jezuit je 38 let oskrboval sužnje, ki so v Ameriko prispeli polni groze. Čeprav se mu je ob prihodu ladje ustrašilo srce in kolena ošibila, jih je čakal na pomolu. Čistil jih je, zdravil, tolažil. Sv. Jožefina, po drugi strani, je bila ravno kot sužnja večkrat prodana in bičana od lastnikov. In kakšna razlika med blaženim Carlom Acutisom, računalničarjem, in Mario Goretti! Vsi ti ljudje so postali sveti v okoliščinah in osebnih značilnostih, s katerimi so bili rojeni.
Vsak je vzgojil sad svojih talentov – svojih, ne sosedovih – kot zvesti služabniki, ki lahko rečejo Gospodu: glej, vračam ti pomnoženo, kar si mi dal. Enega od primerov, kako lahko talenti obrodijo sad, nam daje Herman von Reichenau, svetnik iz 11. stoletja, enega najtemnejših časov evropske zgodovine. Herman je ob rojstvu prejel le malo darov. Rojen je bil deformiran in celo življenje so ga pestili nenadni krči. Ni mogel samostojno hoditi ne stati. Komaj je sedel na stolu, narejenem poseben zanj. Njegova usta in nebo sta bila tako skažena, da se ga je le stežka razumelo, kaj je govoril. Njegovi starši so ga zaupali Bogu in poslali v samostan. Kar bi zmogli z ogromno truda doseči v današnjih časih, je odmik v samostan povzročil takrat: Herman je vzcvetel kot roža na soncu. Bil je prijeten in ljubeč, vedno nasmejan in zabaven, vsi so ga imeli radi. Kot mladenič, ki po zdravju nikoli ni bil dobro, se je naučil matematike, latinščine in arabščine, astronomije in glasbe, ne da bi sedel za mizo ali obležal na postelji. Njegove nerodne in šibke roke so izdelovale ure in glasbene instrumente. Herman „Pohabljeni“ ali Vzeti, je pisal himne in pripisujejo se mu celo molitve, kot so Salve Regina in Alma Redemptoris Mater.
Včasih se pravi, da so svetniki za češčenje in ne posnemanje. Res je, da ne morejo biti posnemani v konkretnih vidikih iz preprostega razloga, ker je vsak od njih edinstven. Svetniki so iz svojega življenja naredili umetnost. Bolj kot modeli so nam svetniki vzorniki, kako se lahko udejanji krščansko življenje v določenem značaju, temperamentu in okoliščinah. Ne gre za njihova konkretna dejanja niti oseben slog, ki bi ga morali posnemati. Slediti jim moramo temveč v njihovem posnemanju Kristusa. Ravno to obrodi obilo sadov in obilo svetnikov, kot jablana obrodi obilo jabolk. Z besedami svetega Pavla lahko rečemo, da je svetost natančen in pravi cilj krščanskega življenja: „Kajti pred stvarjenjem svetá nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni,“ (Ef 1, 4-5).
Ta zastonjski dar, ki smo ga vsi prejeli od Gospoda, nam označuje jasno določen cilj — osebno svetost.
Rafael Arias Villalta