Svetost je popolnost ljubezni
Gotovo smo že kdaj pomislili, da nismo tako dobri, tako sveti, kot bi si želeli biti. Toda kaj pomeni biti svet?
Svetost pomeni preprostost, ker je Bog popolnoma preprost, v njem ni delov kot pri nas. Bog je popolnoma preprost, ker ni sestavljen iz delov.
Če človeka imenujemo svetega, pomeni, da je združen z Bogom, da sodeluje v Božji svetosti. Bog ni sestavljen iz različnih lastnosti, v njem je samo obstoj. To pomeni, da svetost osebe počiva v preprostosti. V svetniku ni notranje delitve med duhom in telesom, med razumom in čustvi, občutki in nagonom: v preprostosti čiste ljubezni vse postane eno. A kdo lahko to doseže?
Sveti Tomaž Akvinski je dejal, da je svetost sestavljena iz čistosti in vztrajnosti. Svetnik je mislil na absolutno čistost – puritas –, ki je brez primesi kakor čista voda ali izvir, katerega tok po strugi ostane bister. Svetost zanj pomeni vodni izvir brez kakršne koli togosti ali napetosti: to je naravnost dobrega. Toda ali je to mogoče?
Koliko zmede in zapletov je namreč v naših srcih! Tudi pri najboljših ljudeh. Kje vlada dobro brez nečimrnosti in sebičnosti? Kje je ljubezen do bližnjega, stalna, brez trenutkov šibkosti ali sitnobe?
Svetost pomeni popolnost ljubezni do Boga in bližnjega. Ljubezen kot je rekel Jezus: z vsem srcem in z vso dušo in vsem mišljenjem. Brez utrujenosti, brez razočaranj.
Pred takšnim idealom se hitro pojavi malodušje, saj poznamo svoje srce in njegovo pogosto nezvestobo. Na poročni dan je zelo enostavno reči: ljubil te bom v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni. Ko pa se pojavijo stiske, se takoj razglasi smrt ljubezni. Išče se boljši ali slabši nadomestek.
Vendar se cerkvenimi svetniki strinjajo: svetost je popolnost ljubezni. Do nje se lahko pride le z deležnostjo v življenju Jezusa Kristusa.
Jezus Kristus je utelešenje ljubezni. Bog, ki je prišel na svet. In to sodelovanje v Jezusu Kristusu nas vodi k temu, da smo mu tako blizu, da se lahko, kot je rekel sveti Jožefmarija, postopoma poistovetimo z njim in postanemo tudi mi drugi Kristus.
To je mogoče s Svetim Duhom, ki je sam Duh Jezusa Kristusa. Z delovanjem Svetega Duha se Jezus izkleše v mojo dušo. S pogosto spovedjo in evharistijo mi Sveti Duh nakloni dar vztrajnosti v boju, brez malodušja ali zapuščenosti zaradi neuspehov in grehov.
Vsi smo že videli slike sonde, ki je pristala na Marsu pred nekaj tedni. Znanstveniki, ki so delali na tem projektu (več kot 10 let), so vozilu dali ime Vztrajnost (Perseverance). Če pošljemo plovilo na Mars, je potrebno veliko let vztrajnosti, brez malodušja ob neuspehih. Še toliko več pa jih potrebujemo za svoje največje poslanstvo: pripraviti dušo (in vstalo telo) na nebesa.
Sveti Duh je tisti, ki nam po zakramentih pomaga biti vztrajen. Boj za vztrajnost ni usmerjen proti izrednim oviram, zmajem, ki dihajo ogenj, ampak vztrajanju pri izpolnjevanju dolžnosti vsakega dne. Lahko gre za nasmeh tistim, ki to potrebujejo, v posvečanju potrebnega časa za molitev, za pomoč tistim, ki iščejo našo podporo, ali udejanjanje pravičnosti, tako da širimo milost dobrodelnosti.
V vzorec padala, ki je olajšalo pristanek sonde Vztrajnost na Marsu, je bil zapisan stavek, ki lahko služi tudi nam: „Drznite se velikih stvari.“ In največja stvar je … popolnost ljubezni.
Rafael Arias Villata