Svetost med zakoncema
»Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker vsak, ki ljubi iz Boga rojen in Boga pozna..« 1 Jn 4,7
Poznati Boga … Kako čudežno in čudenja vredno. Kako pa jaz poznam Boga? Moram reči, da sem ga, ko sem bila še neporočena, srečevala v odnosih, ljudeh, v Svetem pismu, molitvi in v naravi.
S poroko se seveda to ni spremenilo, le, da sem Boga začela srečevati in odkrivati v možu. Naj razložim. Bog je tako dober, da me je pripeljal na točno določeno mesto, ob določeni uri, ob določenem času in poskrbel za splet različnih dogodkov, da sva se z možem lahko spoznavala in spoznala, da želiva odnosu dati pečat večnosti. Že to se mi zdi prava Božja mojstrovina.
Bog je tako velik, da mi svojo veličino kaže skozi dobroto moža in svojo dobrosrčnost deli v moževih očeh. V možu se trudim iskati Njegovo bližino, predvsem pa se trudim, da ga brezpogojno ljubim, saj je ‚vsak, ki ljubi iz Boga rojen in Boga pozna‘. Zdi se, da je brezpogojno ljubiti preprosto, vendar zahteva in terja notranji boj, saj smo vsi občasno malo egoistični. Vzor, kako brezpogojno ljubiti, je sam Jezus, ki je ljubil svojega bližnjega. Mu pomagal, mu odpuščal, ga ozdravil, zanj molil, mu podarjal svoja spoznanja in se trudil, da bi tudi on spoznal Očeta
Brezpogojna dejanja so včasih težka. Vendar odnos z zakoncem od nas terja ravno to brezpogojno ljubezen. Vsak dan lahko naredimo dejanja iz ljubezni, ne da bi pričakovali kaj v zameno. V lanskem postnem času sva z možem, na pobudo g. patra Ivana Platovnjaka, obogatila svoj vsakdan z majhnimi dejanji ljubezni. Vsak je napisal na listke dejanja – majhne pozornosti – , ki bi ga osrečila npr.: skuhaj nama čaj, pojdiva skupaj k sveti maši, povej mi, zakaj me imaš rad/a. Listke sva vsak dan znova vlekla iz kuverte: jaz iz moževe in on iz moje. Ta drobna dejanja so me spomnila na to, kako pomembno je darovati svoj čas zakoncu. Kolesa časa nas večkrat ujamejo v svoj tek in sploh se ne zavemo, da včasih čas posvečamo napačnim stvarem. Te malenkosti so me spomnile, da ne glede na to, koliko časa preživim z možem, je pomembno, kako preživim ta čas. Trudim se, da ta drobna dejanja, pozornosti, vnašam v najin vsakdan. Vedno možu ne morem skuhati kosila, zmeraj pa ga lahko pokrižam. To gesto sva začela uporabljati, ko sva vse poročila in mislim, da ni minil dan, ko ne bi pokrižala drug drugega. ‚Majhne stvari z veliko ljubezni,‘ je rekla Mati Terezija in tudi jaz to spoznavam in se trudim, da postaja del mene. V odnosu z možem in nasploh.
Z možem sva si zelo različna. Kljub najinim razlikam, ki naju včasih bodejo kot trni, menim, da sva ustvarjena drug za drugega. Vendar ne kot »popoln par«, ker sva nepopolna in polna napak, ampak v smislu, da se lahko drug z drugim ali eden preko drugega bližava Bogu. Tudi to vidim kot pot svetosti. Da se lahko v najini različnosti brusiva in učiva drug ob drugem. Razlike nama lahko kažejo ogledalo, v njih včasih vidiva svoje napake, šibkosti in slabosti. Zato drug drugega lahko opominjava na njegove slabosti in jih predajava Bogu. Prav tako se lahko na tej poti spodbujava. Ko je meni težko, me bodri mož in obratno.
Pot svetosti vidim tudi, ko postavljam njegovo srečo na prvo mesto (in obratno). Pot zmeraj ni lahka, saj je biti ponižen v svojih željah včasih trd oreh. Pa tudi, ko že dosežemo ponižnost, je pomembno, da ne prepisujemo zasluge samo sebi. Vzor ponižnosti vidim v Mariji, ki je brez odlašanja sprejela Božjo voljo. Čeprav ni vedela, kaj jo čaka. Velikokrat hočemo vedeti vse, kaj bo s prihodnostjo, kako se bo izteklo to in ono. Obnašamo se, kot, da sami držimo svet v rokah. Tudi sama sem se nekajkrat, še na začetku zakona, ujela v mislih ‚kaj, če ne bova mogla imeti otrok?‘ in ‚si bova zmogla zgraditi dom‘? Misli kar vlečejo ena drugo in hitro se znajdeš v začaranem krogu, kjer ne puščaš prostora Njemu in nisi ponižen v svojih željah. Ugotovila sem, da moram vse darovati Njemu, ker na koncu se ne bo zgodila moja, ampak Njegova volja, ki jo lahko sprejmem ali ne. Ugotovila sem, da se namesto, da skrbim za prihodnost, raje ukvarjam z moževo srečo v sedanjosti. Vsak dan ga lahko osrečim in moje želje postavim na stranski tir, ker vem, da tudi on počne isto. In občutek je napolnjujoč.
Svojemu možu skušam biti blizu. Ga razumeti in predvsem spoštovati. Mislim, da se s tem, ko sva blizu drug drugemu, vedno bolj bližava tudi Njemu, če ga le povabiva v svoj odnos. Trudiva se, da mu izročava vse, slabo in dobro in se trudiva razumeti Njegovo voljo, ko se zgodi. Biti blizu možu mislim, da je nekaj najlepšega. Poznati ga do kosti, vedeti o njem vse in mu želeti le dobro.
Pot svetosti vidim kot pot molitve. Skupna molitev je nekaj, kar izpolnjuje, zato z možem rada skupaj moliva rožni venec. Ker nisva iz Ljubljane, pot do služb pa traja kakšno uro, rada moliva med vožnjo, pa tudi pred zajtrkom, kosilom, seveda pa tudi pred spanjem. Ko sva preutrujena za daljšo molitev, se prekrižava. Skupaj se učiva tudi razločevanja Božje volje, saj v hrupu današnjega časa včasih težko slišiš, kaj Gospod želi od mene, od naju. Skupno molitev vidim kot milost, ki nama je dana. To, da imava oba zaupanje v Gospoda, vidim kot velik dar.
Svetost vidim v tem, da skrbiva drug za drugega. Ko je mož imel težave z želodcem, sem imela samo en cilj, da čim prej ozdravi! Sposodila sem si kup knjig in brala o hrani, rekreaciji, zdravilih, kaj početi in česa ne. Moževo zdravje je bilo na prvem mestu. In tudi obratno, ko sem pred meseci zbolela za tem nepredvidljivim virusom, je mož skrbel zame, mi pripravljal hrano, me bodril in zame molil. Nama je dano v zibelko, da rada skrbiva za druge, vendar najraje skrbiva drug za drugega!
Za svetost mislim, da je potrebna odprtost za življenje! Družina je ena izmed vrednot, ki so pri nama prav pri vrhu. Zato sva se ob poroki odločila, da bova odprta za življenje. Bog je imel čudovit načrt, da »darilo« pride kasneje, kot sva pričakovala in želela, vendar je prišlo še v toliko večjem pričakovanju, v večji sreči in v večjem veselju. Hvaležna sva za ta dar in milost, da sva lahko spoznala čudež življenja in se čudila majcenem darilu, ki je vstopilo v najino življenje.
Svetost vidim še kot pot potrpežljivosti, pot zaupanja in seveda pot neskončne Ljubezni.
Predvsem pa pot odločitve, saj se vsak dan znova zavestno odločim, kako bom vstopala v odnos z možem in druge odnose. Odločitev, ki jo je potrebno sprejeti že pred zakonom ,v nas lahko vžge kar nekaj notranjih bojev. Ravno to je tisto, kar Bog želi od nas: borbenost, odločnost, postaviti meje in se upreti hudemu duhu! Odločiti se zanj in odločiti se za Ljubezen. Ta odločitev nas lahko pripelje do nebes. Kar pa je smisel vsega, kajne? Zatorej: »Ljubi, ljubimo se med seboj …«
Urška Ferenčak