Svetost mladih v glasbi
Razen svetosti je bistvena lastnost Boga lepota. To vidimo povsod okrog sebe – v cvetlicah, živalih, soncu, zvezdah, gorah, gozdovih, travnikih, rekah, človeku. Vse stvarstvo priča o Božji lepoti. Človek, ki je narejen po Božji podobi nosi to božansko lepoto v sebi. Želi jo posredovati drugim, želi ustvarjati in s tem kazati odsev Boga. Pravijo, da za umetnost v prvi vrsti velja, da je lepa. Veliko vrst umetnosti poznamo in umetnine, ki privrejo iz človekovega srca, še posebno, če je njihov namen pokazati lepoto Boga, se dotaknejo človeka na najglobljem nivoju. Pomislimo na svojo najljubšo sliko, kip, mozaik ali pesem in se spomnimo občutkov, ki jih vzbuja v nas.
Glasba je od vseh umetnosti, najbolj univerzalna in se nas dotika najgloblje. Pravijo, da nas odpira za presežno – resnično, odpira nas za Boga, za njegovo lepoto. Odpira nas za ljubezen, ali bolje rečeno nas druži med sabo. Samo pomislimo, kolikokrat je pesem del naših praznovanj in druženj. Ali pa koliko je zborov, kjer nas glasba združuje in odpira za druženje in prijateljstvo. Ljubezen je bistvena lastnost Boga, kot pravi Janezovo pismo.
Svetost prihaja iz tega, da živimo ljubezen drug do drugega, da se odpiramo lepoti drug drugega in predvsem, da se odpiramo ljubezni in lepoti Boga. Mladi potrebujejo druženje, da lahko skupaj iščejo in hodijo po poti svetosti. Ko pomislim na preteklost, na otroška in najstniška leta, mi med prvimi spomini na misel pridejo mnoga druženja z animatorji, mladinci, pevci v župniji in na počitnicah v Bohinju, pri tem pa nešteti večeri, ki smo jih preživeli ob kitari, ko smo »kar tako malo peli«. Ob prepevanju, druženju in skupnem služenju pri mašah, so nastala prijateljstva, ki trajajo še danes. Marsikdo pa je v zboru (in drugih dejavnostih za mlade v župniji) našel tudi svojega življenjskega sopotnika, kar je za vsakega od nas tudi pot svetosti.
Skupina, kjer smo se veliko družili, je bil in je še vedno pevski zbor. Vsakotedenske vaje in druženje po njih, petje pri svetih mašah in pogosto srečevanje izven pevskih obveznosti so za nas pomenile dobro družbo, ki si prizadeva živeti Bogu všečno. Petje pri svetih mašah pa je še posebno dragocena izkušnja, saj tako lahko lepoto glasbe in lepoto Boga čuti celotno občestvo in se preko petja poveže s petjem angelov in svetnikov, ki v nebesih ves čas pojejo slavo Bogu. Premišljeno izbrane pesmi, ki se skladajo z Božjo besedo pri maši, lahko občestvu približajo sporočilo Cerkve za posamezno mašo. Darovanjske in obhajilne pesmi nam skozi različne vidike odstirajo skrivnost Jezusovega darovanja, ki nas vabi, da se tudi sami darujemo, ter v nas zbujajo hvaležnost (gr. eucharisteo = biti hvaležen) za ta nedoumljivi dar itd.
Tako je glasba lahko za mlade pravi svetilnik na poti k svetosti, saj že stara ljudska modrost pravi: »Kdor poje, dvakrat moli.« In resnično, ko se mlad človek prepusti glasbi in njenemu besedilu, se ga neskončni Bog dotika v vsej svoji lepoti in se mu preko nje razkriva.
Maja Krevs