Svetost se skriva v majhnih stvareh

Med prebiranjem F. S. Finžgarja sem naletel na njegov članek z naslovom Post in Judež. Finžgar govori o tistem drobnem junaštvu, to je o junaštvu izvrševanja dolžnosti, na katero nas vežejo poklic, družina, narod, občestvo in človek nasploh, posebno pa reveži.

Tega junaštva, nadaljuje, na videz tako majhnega, skritega, vendar tako silno pomembnega za življenje, nihče ne doseže brez razumevanja, kaj je samozatajevanje, odpoved in kaj je duh posta. Brez samoodpovedi se ne bomo niti za korak premaknili v življenju, pravi, uspeh in napredek pa nam bosta ostala nedosegljiva.

Post ni mrtvičenje telesa, nima namena uničevati telesne sile, post je le pot do zmage duha nad materijo, pot do zmage nad silami gole telesnosti, ki je tako vabljiva in kajkrat tako kruta.

Zakaj vsi smo prikovani in priklenjeni na zemljo, na telesnost in na materijo, ki duhu veže peruti. Zato da je naš boj trden, saj je zmaga dosegljiva le z duhom posta. To se pravi, da se moramo naučiti odrekanja, žrtvovanja, premagovanja samega sebe, potrpežljivosti. Samo to nas napravi močne v borbi življenja, v izvrševanju dolžnosti, ki nas vežejo z občestvom v boju za zveličanje.

Svetost, za katero si moramo prizadevati, ni drugorazredna svetost: ta ne obstaja.

Prav gotovo gre za vzvišen in težaven cilj. „Toda ne izgubite izpred oči,“ pravi sv. Jožefmarija, „da se svetnik ne rodi: oblikuje se v nenehni igri božje milosti in človekovega odgovora nanjo. ‚Vse, kar se razvija‘, opozarja eden od krščanskih piscev iz prvih stoletij, ko govori o povezanosti z Bogom, ‚se začne tako, da je najprej majhno.‘ Šele ko se postoma hrani, ob nenehnem napredovanju počasi postaja veliko.“

Zato moramo biti, če se želimo vesti kot dosledni kristjani, izjemno pozorni na najbolj nepomembne podrobnosti, kajti svetost, ki jo od nas zahteva naš Gospod, se doseže tako, da z božjo ljubeznijo opravljamo vsakodnevno delo in obveznosti, ki so skoraj vedno sestavljene iz malenkosti.

Potrebno je sobivati, potrebno je razumeti, potrebno je odpuščati, potrebno je biti bratski; in kot je svetoval sveti Janez od Križa, „v vsakem trenutku je potrebno položiti ljubezen tja, kjer ni ljubezni, da bi nastala ljubezen.“

Tudi v na videz nepomembnih okoliščinah, ki se pojavljajo v poklicnem delu ter v odnosih v družini in v družbi. Zato bomo izkoristili celo najbolj navadne priložnosti, ki se pojavljajo okrog nas, da bi jih posvečevali, da bi posvečevali sebe in da bi posvečevali tiste, s katerimi si delimo ista vsakdanja prizadevanja, tako da bomo v našem življenju čutili sladko in vabljivo težo soodreševanja.

Ne smemo izgubili prepričanja, da svetost, ki jo Gospod pričakuje od nas, zahteva resnično skrbnost pri uresničevanju našega dela, ki ga moramo posvečevati, tako da se spustimo celo do najmanjših podrobnosti.

Zatorej mora biti delo vsakogar od nas – tista opravila, ki zapolnjujejo naše dneve in našo energijo – vredno daritve Stvarniku. Biti mora operatio Dei, delo od Boga in za Boga. Skratka: dovršeno in brez napake.

Rafael Arias Villalta