Svetost v družini
„Sonce že visoko je, hej, zaspanci, zdaj vstanite in na delo pohitite …“, sem, kot že vsak dan, zapela svojo priljubljeno budnico svojim spečim otrokom. Prejšnji dan smo se namreč dogovorili, da gremo na izlet v hribe. Seveda brez vprašanj, če je res potrebno že vstati in ali zares moramo iti, ne gre. Kot vsak dan, se z možem že zjutraj soočiva z raznimi vzgojnimi prijemi, prigovarjanji in prepričevanji, da se bomo imeli super. Ker bomo skupaj, se bomo še bolj povezali in bogatejši bomo za nove izkušnje.
Otroke poskušava vzgojiti v samozavestne, nesebične in delovne odrasle, ki bodo imeli sočutje do sočloveka in bodo radi priskočili na pomoč. Pri doseganju teh ciljev nama seveda pomaga tudi veroučna šola s kateheti in gospodom župnikom na čelu, ki jim popolnoma zaupava. in Hvaležna sva, da otroke usmerjajo na pravo pot in jih učijo svetosti: svetosti bodisi v družini, bodisi v skupnosti.
Svetost se v družini lahko neguje na različne načine, bodisi z jutranjimi in večernimi molitvami, bodisi z molitvami pred skupnimi obroki, z izkazovanjem ljubezni med družinskimi člani, z branjem Svetega pisma in seveda z obiskovanjem svete maše. Pri sveti maši poglobimo povezanost z Bogom; v srce se naseli občutek pomirjenosti. Sveta maša za naju pomeni nov začetek – priložnost za poglobitev vase in postati boljši človek. Pri nedeljski sveti maši dobimo dodaten zagon, da se kot družina močneje povežemo in s tem utrdimo naš družinski oklep, ki naj bi vzdržal vse izzive prihodnjega tedna.
Pri vzgoji otrok in s tem celotne družine v svetosti se je potrebno vsakodnevno truditi in izbirati poti vzgoje, za katero ni recepta. Seveda pridejo trenutki, ko v danem trenutku z možem ne veva, če bo izbrana pot prava. Če človek sledi Bogu, ga posluša, prepoznava svoje dobre lastnosti in prizna svoje napake in grehe ter se vsakodnevno trudi postati boljši človek, boljša mama, boljši oče, je zagotovo na pravi poti k osrečevanju sebe, svoje družine in doseganju družinske svetosti.
Ko otroci zvečer v en glas odgovorijo, da smo se na izletu res imeli super in da bomo še kdaj šli, z možem veva, da se z družinsko vzgojo (v svetosti) ne trudiva zaman. Ko se naš najmlajši Katernček sredi spusta v dolino ob poti ustavi in s poti spleza do razpela, nežno poboža Jezusa in mu vazico ob nogah okrasi z zlatorjavo jesensko drevesno vejico, ostaneva brez besed. Pri srcu pa nama je tako toplo … Takrat se zavem, da nas Bog spremlja in nama s takšnimi znamenji govori, da sva na pravi poti. Ob razpelu zmolimo še molitev sveti angel in se odpravimo novim izzivom naproti.
Darija Katern