Ti podari nam mir
/ Tine Jaklič /
V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo in božji duh je vel nad vodami. Bil je MIR.
Potem je bog ustvaril ostalo stvarstvo in na koncu človeka postavil v Raj. Bil je MIR.
Potem sta Adam in Eva z grehom izdala božjo ljubezen. V celotno zgodovino človeštva se je s tem prvotnim padcem vrinil greh, ki nasprotuje navzočnosti božjega duha v stvarstvu. MIRU je konec. Duh teme – ZLO – HUDO (po slovensko se mu reče ZLOdej ali HUDič) torej od začetka celotno stvarstvo zlorablja proti odrešenju človeka in njegovemu zedinjenju z Bogom. Gre celo tako daleč, da je sposoben prikazati Boga kot sovražnika svojega lastnega stvarstva in človekovega sovražnika in ne kot OČETA (kot ga označuje prva beseda očenaša). S tem grehom, s to lažjo je konec MIRU. Ali bi torej lahko rekli: »Če ne bi bilo ZLA v življenju – pa bi bil MIR«? Da, tako bi lahko rekli: »Če bi namesto prisotnosti ZLA bil prisoten Božji duh, bi bil MIR«!
Rušilec MIRU je torej vseobsegajoča prisotnost ZLA v svetu in stvarstvu, od prvega Adamovega greha naprej. To je tudi vzrok, da človeštvo s svojim genialnim umom ni sposobno doseči miru med ljudmi, med družinami, v lastnem narodu in med narodi. Krščanski pogled na tako brezupno kaotično stanje je odrešujoče optimističen.
Kristjan ve: Vsak človek ima vest. Vest je Božja danost in Božji zapis o človekovem srcu. Je nekaj, kar ga dela Bogu podobnega. Vest je torej Božji dar, ki mu omogoča ločevati dobro od slabega. Kristjan si ne sme dovoliti, da bi ostal v svojem stanju grešnosti, ampak se mora po glasu svoje lastne vesti boriti za dobro. To lahko doseže s ceno osebnih naporov in s pomočjo božje milosti.
Človek je od Boga prejel del človeške narave: dar svobode, dar umnosti in celo dar stopiti v osebni odnos z Bogom kot »jaz« in »ti« in s tem poklicanost k prijateljstvu z Bogom.
Obenem je Bog človeku razodel, da je kot »podoba in sličnost« svojega stvarnika poklican, da naj bi bil deležen »Resnice in Ljubezni«. To pomeni v končnem stanju – življenje zedinjeno z Bogom – večno življenje.
In končno: odrešenjska moč križanega in vstalega Kristusa predstavlja zmago nad grehom v taki radikalnosti, da smrt Sina Božjega premaga človekovo smrt. S tem je zadan dokončni udarec ZLU, ki se bo uresničil na koncu. In takrat bo zavladal dokončni Božji MIR. (povzeto po Okrožnici Janeza Pavla II »O Svetem Duhu«)
Kaj pa do tedaj?
Kristjani smo pozvani, da se odzivamo na ZLO. In prinašamo MIR. Sveti Duh prihaja na pomoč naši slabosti. Bog pričakuje od nas aktivno držo ljubezni – to je življenje po evangeliju. Bog pričakuje našo molitev – prošnjo za MIR – zato pravimo »Podari nam MIR«.
Toda kako moliti? Odgovor daje Jezus: z otroško čistim srcem, z otroško zaupljivostjo, z otroško iskrenostjo. Taka molitev razbija monolit ZLA v prošnji v očenašu »zgodi se tvoja volja« in spreminja tok zgodovine. Tak stoji kristjan pred Bogom in moli. K njemu se obrača. Ko prosi za MIR, prosi za sadove MIRU. Človek prosi za veselje, prosi za tolažbo, za mir v srcu, za mir v družini, za mir v narodu, za zdravje, za prijatelje, za božjo moč, za vedrino duha …
In če hočemo biti čisto realni in aktualni, slovenski kristjani moramo prositi za MIR v svojem narodu in prositi tudi za tiste, ki nas ne marajo – za zaslepljene otroke slovenskih mater. In zaključimo z verzom Otona Župančiča: »O, da mi je priti do svoje podobe, meni i tebi, narod moj« in z zadnjim stavkom očenaša »Reši nas hudega« – Amen
Opomba: zapisano ob prebiranju misli v Okrožnici Janeza Pavla II »O Svetem Duhu«