Uboga med ubogimi
/ s. Barbara Peterlin /
Želja pomagati ubogim me spremlja že od mladosti. V tej luči sem izbirala srednjo šolo in iskala redovno družbo. Gospod mi je poleg radosti služenja ubogim dal še veliko več, tudi karizmo sv. Vincencija, ki me navdušuje ravno v tem, da v ubogih lahko prepoznam obličje Boga.
Pred leti je na veliki petek na naša vrata pozvonil starejši brezdomec, ki se je predstavil, da je Jezus. Prinesle smo mu enolončnico. S kakšnim apetitom jo je pojedel! Rad bi šel v bolnišnico. Ko smo ga obrile, ostrigle in mu pomagale, da se je umil, je neka prodajalka v njem prepoznala človeka: »Kje ste pa dobile tega dedka?« Kako voda vrača dostojanstvo, da smrdeči klošar, postane dedek! Pri sprejemu v bolnišnico naš Jezus razkrije svoje ime, Viktor. Nekoč nam je med obiskom izrazil hvaležnost z besedami: »Podaril vam bom vse svoje bogastvo.« Viktor je po nekaj tednih v bolnišnici umrl. Me pa v tej bolnišnici še danes negujemo brezdomce. Po končanem delu jim ponudimo čudodelne svetinje. Vsi jih radi vzamejo. S tem jih izročimo v varstvo Brezmadežne. Med njimi je bilo veliko umirajočih in večina od njih je pred smrtjo prejela zakramente. Nekateri celo sv. krst. Ko je duhovnik prihajal k najbolj ubogim, so ga videli tudi drugi. In nemalokrat se je zgodilo, da so za zakramente prosili vsi bolniki v sobi. Ko smo skupaj molili, me je obšla radost, ki bi jo lahko primerjala tisto, ki jo je doživljal Jezus na gostiji pri cestninarju Mateju. Viktor je izpolnil svojo obljubo, v podobi Jezusa nam je odprl pot v bolnišnico, kjer je vseh teh leti veliko brezdomcev prejelo zakramente in spravljenih prestopilo prag večnosti. To je tisto največje bogastvo.
Sestre v času vojne večkrat hodimo po mestu in polglasno molimo rožni venec. Nekega večera nama gre na proti gruča vojakov, ki jih čaka avtobus. V žepu imam osem svetinjic, rada bi jim jih podarila, a jih ni dovolj za vse. Odločim se, da jih ne bom ponujala. Ko se srečujemo z vojaki, eden glasno pozdravi: »Hvaljen Jezus!« Takoj sežem v žep in mu hitro dam svetinjice.
Naše oznanjevanje je zelo preprosto, s služenjem z lastnimi rokami. Postane pa še bolj dragoceno, ko prepoznaš, da Gospod ne prihaja k tebi le v dolgih molitvah, pri sveti maši, ampak se ti daje v roke tudi med umivanjem in preoblačenjem najbolj nemočnih, saj pravi: »Kar ste storili enemu izmed mojih najmanjših ste meni storili.« Ravno preko ubogih, me Gospod vedno znova preseneča in mi odkriva najlepša spoznanja kdo pravzaprav je On.
