V čem je zakramentalnost svetega zakona
/ Blaž Jezeršek /
Na prvih straneh svetega pisma beremo, da je Bog »ustvaril človeka po svoji podobi, kot moža in ženo ju je ustvaril«. Ste se kdaj vprašali, čemu je potrebno dejstvu o stvarjenju človeka po Božji podobi dodati pojasnilo o možu in ženi? Odgovor je enostaven: zato, ker sta ravno mož in žena, ki se v ljubezni podarjata drug drugemu, najpopolnejši izraz Božje podobe. Nista več dva; v svojem medsebojnem podarjanju postajata eno. Tudi Bog namreč – tako pravi krščanski nauk – sam v sebi ni enovit, ampak je neprestano medsebojno podarjanje treh Božjih oseb. Kot se Bog Oče ljubeče podarja Sinu in se Bog Sin v vsem kar je in kar ima v Svetem Duhu podarja Očetu in so zato vsi trije v resnici eno, tako zakonca v svojem ljubečem medsebojnem podarjanju nista več dva, ampak sta, kot pravi Sveto pismo, »eno meso«. Zato sta kot taka nekakšna podoba, ikona Boga samega. Po možu in ženi, po njuni brezpogojni ljubezni, s katero se brez zadržkov, popolnoma in nepreklicno podarjata drug drugemu, slutimo med nami navzočnost Boga samega.
Zakonska zveza je zato najeminentnejša podoba Svete Trojice. Podobno kot je ljubezen znotraj Boga samega – znotraj Svete Trojice – izvir stvarjenja, izvir vsega kar obstaja, je tudi podarjajoča se ljubezen znotraj zakona, rodovitna, stvariteljska. Bog je stvarnik zato ker ljubi. Na podoben način je rodovitna tudi zakonska ljubezen. Zakonca sta v svoji ljubezni, tako rekoč, sodelavca Boga Stvarnika.
Zato si iskrene in brezpogojne ljubezni, v moči katere se fant in dekle odločita vse svoje življenje podariti v roke sozakoncu, preprosto ne moremo predstavljati drugače, kot manifestacijo Boga v našem omejenem svetu: kot zakrament. Če za zakrament velja definicija, da gre za »vidno znamenje nevidne Božje milosti«, potem je ravno v zakonu to razvidno na prav poseben način.
Žal je dejstvo, da se velika večina novoporočencev tega ne zaveda, kaj šele, da bi si to eksplicitno želela. Seveda si večina želi oblikovati trajno zvezo, ki bo v blagor tako zakoncema, kot njunim otrokom. Ne razumejo pa, kaj ima to opraviti z Bogom in s Cerkvijo. Zato bi bilo prav, da se jih v pripravi na poroko na to opozori, se jim razloži veličino in pomembnost njune odločitve ter spodbudi, da tej »iskri« Božje navzočnosti v svojem odnosu posvečata posebno pozornost. Ravno po »iskri«, ki bo razsvetljevala njuno družino, bo tudi svet, v katerem živimo, postajal svetlejši in Božja navzočnost v svetu očitnejša.
