Večni boj volje in razuma
/ Klemen Jaklič /
Pozitivno pravo je veljavno pravo, ki ga je po pravno veljavnem postopku sprejel z Ustavo vnaprej predpisani organ in na ozemlju države velja s prisilno močjo.
Ne drži pogosto razlagano, da za razliko od naravnega prava (God-made law) pozitivno pravo nima globljega vrednostnega temelja, saj pozitivno pravo po svoji volji vedno znova ustvarja človek (man- made law). Vrednostni temelj pozitivnega prava je prav človekova lastna svobodna volja oziroma avtonomija. Kristjani vemo, da je človekova svobodna volja (avtonomija) izjemen vrednostni temelj, ki izvira od samega začetka človeka, od trenutka ob drevesu spoznanja, ko je Stvarnik človeku vdahnil svobodno voljo, s čemer ga je ločil od vsega ostalega, živega in neživega. Hotel je bitje po svoji podobi, tako svobodo bitje, da, če želi, lahko reče »ne« celo Stvarniku samemu.
Naravno pravo pa je, drugače kot pozitivno pravo, skupek omejitev, ki ga človek kljub svoji svobodni volji v sebi zaznava kot nekakšno objektivno mejo svojemu subjektivnemu ravnanju. Začuti ga bodisi kot Božji zakon bodisi kot vest (moralni zakon v sebi), v obeh primerih pa ob zaznavanju objektivnih zakonitosti skrivnostnega stvarstva, v katerem se je, s svojo svobodno voljo vred, prav tako skrivnostno znašel.
Med pozitivnim in naravnim pravom poleg usklajenosti traja tudi večni boj. Človekova volja je dostikrat skladna s človekovo zaznavo naravnega prava, toda iz človeške zgodovine lahko poleg usklajenosti nizamo tudi primere, ko je človek lastno voljo arbitrarno povzdigoval nad meje, ki mu jih razkriva stvarstvo.
Ustavno sodišče, kot najvišje sodišče v državi, se pogosto srečuje prav z dilemo trka med pozitivnim in naravnim pravom, med pravom kot sredstvom za uresničevanje človekove volje in raznovrstnimi naravnimi zakonitostmi, ki smo jih sposobni izluščiti iz stvarstva in ki tej volji postavljajo meje. Ena od naravnopravnih meja je tudi nujnost logično konsistentnih oz. z razumom skladnih argumentacij in odločitev. Če neka odločitev ali argumentacija sodnikov in sodnic ni logično konsistentna, nam to pove, da je v takem primeru človekova svobodna volja po vsej verjetnosti neusklajena z vsebino objektivno veljavnih meja, kot jih je človek sposoben zaznati.
Takšna je bila po moji oceni tudi nedavna odločitev/argumentacija večine Ustavnega sodišča o pravici do sklenitve zakonske zveze in posvojitve s strani istospolnih parov. Avtonomija oz. svobodna volja človeka je po naravnem pravu omejena najmanj z zahtevo po logični konsistentnosti argumentiranega/odločenega, četudi ne le s tem. Slednja zahteva pa v tem primeru ni bila spoštovana. Argument večine je bil, da svobodne volje, oz. v tem primeru ljubezni v istospolni skupnosti, ni mogoče obravnavati drugače kot svobodne volje oz. ljubezni v skupnosti moža in žene (le slednja je sicer po naravi lahko vir življenja). Toda ta argument se v razpravi ni in ni želel soočiti z neprijetnim očitnim izzivom logične konsistentnosti, da bi namreč potemtakem to isto moralo veljati tudi za odrasle pare iz vrste drugih neobičajnih ljubezenskih skupnosti, vključno z incestnimi, ki se, mimogrede, v zahodnem svetu že nekaj časa prav tako pritožujejo na obstoječe sodne institucije. Tudi za vse te druge oblike človekove svobodne volje bi po argumentu večine morali priznati pravico do sklenitve zakonske zveze in posvojitve otrok. Toda tega rezultata ta ista večina seveda ne sprejema, čeprav jo njen lastni argument logično konsistentno vodi prav tja. S tem pa zahtevi po logično konsistentni argumentaciji nedavna odločitev večine ne zadosti. Zaenkrat predstavlja zgolj nov primer neustreznega privilegiranja človekove arbitrarne volje (napačno uveljavljanje pozitivnega prava) nad objektivnostjo naravnih meja, ki jih je človek vsaj v delu sposoben zaznati (naravno pravo). Večni boj volje proti razumu.
