VELIKA NOČ – berilo, evangelij, pridiga, slovesno petje
Berilo iz apostolskih del (Apd 10,34.37-43)
Tiste dni je Peter spregovóril: »Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo; zakaj Bog je bil z njim. Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jerúzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obúdil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, a ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. Nam je tudi naróčil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. O njem pričujejo vsi preroki. Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.«
VIGILIJA – pridiga
Lk 24, 1-12
Cerkev čuje in moli. Vzame si čas, da si prikliče v spomin dolgo pot, ki jo je prehodil Bog s svojim ljudstvom od stvarjenja sveta skozi vsa obdobja odrešenjske zgodovine. Cerkev vidi zveličanje tudi v najtežjih dogodkih: vidi ga v Abrahamovi žrtvi, v tesni rešitvi skozi razdeljeno morje tudi v klicu domov iz izgnanstva. Cerkev razume, da so bili to zgolj dogodki milosti.
Tudi Abrahamovo žrtvovanje Izaka je bilo dokončno potrdilo pokorščine in Božje potrditve. Tudi dozdevni pokop v morju je bil rešitev Izraela in pogin sovražnikov, tudi izgnanstvo je bilo dolgo očiščevanje in vrnitev k Bogu.
Tako Cerkev spoznava, da je njena smrt v krstu soumiranje z Jezusom za dokončno zveličanje v njem: za obujenje v njem k Bogu, kot novo brezgrešno in nesmrtno življenje. Noben zunanji obred ne udejanji tega čudeža, ampak resnična sokrižanost starega človeka s Kristusom, od koder se šele more dogoditi smrt in pokop obenem z njim. To je bistveno dar, ki ga Bog podari krščenemu. To je zahteva, ki ga vse življenje obvezuje, da to uresničuje s svojim bivanjem. Oboje spada neločljivo skupaj, da bi se tako v Kristusu podarjeni dar uveljavljal v kristjanovem življenju: postati mora to, kar je; razvijati mora to, kar ima. Tako mora biti obrat od velike sobote do velike noči le oboje v enem: veselje nad največjim darom in odločitev, da bomo držali krstno obljubo. Zato jo obnavljamo.
VELIKA NOČ – pridiga
Angel povabi žene, naj stopijo bliže in si ogledajo kraj, kjer je ležal Jezus. »Ni ga tukaj!« Ni več viden, otipljiv, ni ga mogoče ugotavljati v prostoru in času: temu se je treba zdaj odreči.
Nihče ni v zgodovini zapustil tolike »praznine«, kakor ta, ki je bil v petek tu pokopan. On, ki je bil s takim poudarkom vstopil v zgodovino, je znotraj nje neoprijemljiv. »Vstal je, kakor je bil rekel!« V zaprto zgodovino je napravil tako odprtino, ki se ne bo več zaprla. Vse straže ob grobu niso mogle preprečiti te odprtine. In kolikor več poskusov napravijo, da bi jo zadelali, bolj očitna postaja. Ženam pa je namesto te praznine podeljeno veselje blagovesti za učence, veselje, ki je še poglobljeno s tem, da se jim Gospod sam prikaže in ponovi to poslanstvo. »Naj gredo v Galilejo. Tam me bodo videli.« Tam, kjer se je vse začelo v vsakdanjosti svetnega poklica naj se začne novo življenje: v neznatnem, v nedoumljivo – enkratnem.
Tone Kompare, župnik