Velika spoštljivost do človekovega dostojanstva
/ s. Barbara Peterlin /
Letos nas je zima hitro obiskala. Imeli smo lepo, toplo in dolgo jesen, konec novembra pa že prvi sneg in temperature pod ničlo. To obdobje je še posebej težko za brezdomce. Ko jih srečujemo na ulici s čajem in sendviči, so nekateri tako premraženi, da komaj kaj odgovorijo. Prav lepo srečanje je bilo z brezdomcem, za katerega še niti ne vemo, kako mu je ime. Malo mu je bilo nerodno vzeti čaj in sendvič, ko pa smo mu ponudile še čudodelno svetinjo, so mu neverjetno lepo zažarele oči. Ta njegov pogled je navdal tudi nas z radostjo in hvaležnostjo, kako tudi nam Gospod krepi vero preko majhnih. Že več mesecev pomagamo pri zdravljenju brezdomcema Georgija in Galjo. Oba smo spoznale v Centru za brezdomce.
Georgij je od rojstva gluhonem, zadnje čase pa so se mu pojavile še težave s srcem. Zaradi okužbe je imel uničeni dve srčni zaklopki, tretjo pa poškodovano. Zaradi težkega splošnega stanja je bil kar naprej v bolnišnicah. Zdravniki so predlagali operacijo, ki pa ni nujno, da uspe in je zelo draga. Skupaj z Lazaristi smo se strinjali, da mu je potrebno pomagati z operacijo, tudi če ne uspe. Tudi sam si je želel, da bi ga operirali. Pred nekaj tedni je operacijo srečno prestal. Skupaj z njim se veselimo, da je operacija uspela in da je njegovo življenje nekoliko lažje. Ko ga je v bolnišnici obiskala s. Marta, je svojo hvaležnost izrazil s prisrčnim objemom. Georgijeva kardiologinja je ganjena, ker so v Sloveniji ljudje, ki darujejo sredstva, da lahko z njimi pomagamo ubogim. Zanjo je to vzgled, kako cenimo človekovo dostojanstvo. Tudi mene je ta pomoč spomnila na Božji odnos do nas. Kako nam Gospod daje svojo ljubezen ne glede na to, če jo bomo sprejeli ali zavrgli, če si jo zaslužimo ali ne, če smo jo po svoji krivdi zapravili ali ne. Daje jo, ker smo Zanj dragoceni mi. Z Georgijem se je težko sporazumeti. En mu piše, drug se trudi z gestami. Tudi meni gredo slednje bolj od rok. Kako prav pridejo igralske sposobnosti! Večkrat se prav nasmejimo. Še dobro, da Georgij hitro razume.
Galja je zadnjih nekaj let preživela na ulici. Svoje težave je reševala z alkoholom. Večkrat si je zlomila roko, drugič nogo. Neke noči se je grela na ceveh, kjer teče topla voda. Počasi je zaspala in se prebudila šele, ko je imela že zelo opečeno nogo. To rano sem ji več mesecev prevezovala. Ker se dolgo ni zacelila, smo prosile Sestre matere Terezije, če bi jo lahko sprejele v njihov center za brezdomce. Galja je pri njih oživela. Vsak dan hodi k sv. maši in na molitve, pomaga v kuhinji in po hiši. Rana se ji je hitro zacelila, sestre so ji pomagale pridobiti dokumente, priskrbele so osebnega zdravnika in ji pomagale, da je prišla do pokojnine. Pripravila se je tudi na sv. spoved. Nekoč nam je zaupala svoje razmišljanje: »Od kar sem začela živeti z Bogom, je mar zame tudi mojim sorodnikom. Poklicala me je sestra, po dolgih letih tudi hčeri in sin, pa teta in stric.« Tako je Galja poleg Boga našla tudi svojo družino in svoje dostojanstvo. Lepo je videti, kako nekdo vstane in začne po korakih živeti novo življenje. Ker ima hudo neozdravljivo bolezen, je večkrat zaradi šibkega zdravja tudi v bolnišnici. V času njene hospitalizacije so na oddelku umrli trije bolniki. Pripovedovala je, kako je blagoslavljala in prosila Boga za njihove duše. Videti je, da tudi njo skrbi, kdaj bo prišla njena ura. V hvaležnosti za sedanjo situacijo si želi, da bi vsaj zadnji čas svojega življenja preživela kot človek.
V letošnjem letu smo z nakupom gradbenega materiala lahko pomagali sedemnajstim družinam. Vsi imajo hiše že podstreho. Špakovi so bili v času okupacije štiriindvajset dni v kleti. Le ponoči so si kaj skuhali, drugače pa so se ves čas skrivali. Ko so ruski vojaki odhajali iz njihove vasi, so zažgali tudi njihovo hišo. V trenutku so ostali brez vsega. Sina in hčerko z družinami so sprejeli dobri ljudje v vasi, dedek in babica pa sta si s pomočjo dobrih ljudi uredila sobico v hlevu. Le ta jima služi za spalnico, kuhinjo, kopalnico in sprejemnico. Kar seda hitro so na starih temeljih začeli z gradnjo nove hiše. Pred prazniki se bodo lahko vselili že vanjo. Za njih bo letošnji Božič še posebej lep, saj bodo ponovno vsi skupaj. Vesele smo, da v tej vasi želijo v zahvalo postaviti kapelico Brezmadežni.
Večkrat se čudimo kako Božja previdnost širi mrežo dobrodelnosti. Preko lazarista g. Vitalija smo spoznale redovnike Albertince, ki v Zaporižju štirikrat na teden delijo hrano 1200 ljudem. Z denarjem, ki smo ga dobile od dobrotnikov iz Slovenije, smo jim lahko kupile osem ton hrane, kar jim je zadoščalo za en mesec. Brat Vječeslav je bil pred vstopom v samostan šofer kamiona, kar sedaj pride zelo prav. G. Vitalij je Albertincem podaril kamion. Tako brat Vječeslav lahko sam potuje, naloži tovor in ga pripelje do ljudi. Tik pred prazniki ga znova pričakujemo v Kijevu, kjer mu bomo kupili živila, da bodo lahko ljudem dali tisto naj osnovnejše.
Preko poznanega zdravnika smo prišle v stik s prostovoljcem Viktorjem. Večkrat na mesec pelje pomoč vojakom. Kljub temu, da ni preveč veren, je že prvič vzel tudi čudodelne svetinje za vojake. Po enem tednu je že prosil za nove, saj je že vse razdelil. Nekoč nam je razlagal, kako na neko točko do vojakov zelo težko pride. Navigacija ne dela ali ga vodi po krogu, kar naprej je potrebno obračati in poizkušati znova. Ko jih je končno našel, jim je najprej dal, kar jim je pripeljal. Želel jim je podariti še čudodelne svetinje. Odpre škatlo z otroškimi risbicami, kjer je naj bi bile tudi svetinje. Brska, pa jih nikakor ne more najti. Misli, da jih ima morda v avtu. Pa jih tudi tam ni. Potolaži se, da jih je najbrž pozabil doma. Potem se pelje na drugo postojanko. Ko odpre škatlo z risbicami na samem vrhu iz nje gledajo čudodelne svetinje. Sam ne more verjeti, kot da se je hudi duh usedel nanje, da jih ni mogel dati vojakom. Po tem dogodku smo ga naučile, da svetinje lahko zakoplje tudi v zemljo ali da v špranje, da posveti to področje Devici Mariji. Naš Viktor se zelo hitro uči in čez nekaj dni to že izvede. Sam ni mogel verjeti, da je prišel do prve postojanke, brez navigacije in brez tega, da bi se enkrat zmotil ali napačno zavil ter bi moral obračati. Vojakom je razdelil svetinjice in si pripravil navigator do naslednje postojanke. Le ta mu pokaže pot za 30 km krajšo kot običajno. Nova cesta je bila zelo dobra in do vojakov je prišel še podnevi. Viktor svoje pripovedovanje zaključi: »Veste počasi že tudi jaz verujem, čeprav sem za to zelo trd.« Večkrat smo že razmišljale, kako bi svetinjo lahko poslale na fronto. Pa nam je Gospod poslal Viktorja. Mislim, da še sam ne ve, kako veliko delo mu je zaupal Gospod. Lepo je, da preko preprostih ljudi raste vera in Božja pomoč prihaja k najbolj preizkušenim.
Široka je tudi mreža razdeljevanja zdravil. Zelo veliko zdravnikov smo spoznale v tem času, prav vsaka škatlica najde svojega lastnika. Tudi, če dobimo zelo redka zdravila, zdravniki najdejo kolege, ki se ukvarjajo s takimi bolniki, ki potrebujejo ta zdravila. Zame je to zelo dragoceno, saj vem s kakšno požrtvovalnostjo se zbirajo in kakšno pot morajo opravit preden pridejo do nas. Slovenska zdravila in sanitetni material je tudi zelo cenjen. Tudi brezdomci nam odpirajo pot do zdravnikov. Ko ležijo v različnih bolnišnicah, jih obiskujemo in tako se spoznamo z novimi zdravniki, ki so tudi veseli pomoči.
V zadnjih tednih so znova pogosti zračni napadi tudi na Kijev. Najtežje je za otroke in starejše, pa za osamljene ljudi, ki so v času stiske sami. Me se ob zvoku sirene zberemo skupaj in začnemo molit rožni venec ter blagoslavljati. Skupnost in molitev nas krepi. Vedno znova me pretresejo poškodovane stavbe. Hkrati pa navdaja hvaležnost Bogu za varstvo in življenje.
Vsak dan pa smo mu hvaležne tudi za vse vas, ki na razne načine izražate pomoč, skrb in dobroto nam in našemu narodu. V tem času vojne me najbolj nagovarja in krepi prav Gospodovo zagotovilo, da nam je vedno blizu. Prav te bližine Novorojenega Odrešenika želim tudi vam. Naj vam prinaša moč in tolažbo v vsak dan novega leta, ki je pred nami ter bogato povrne s svojimi darovi. Hvala vsem in prav vsakemu posebej!
