Vera med počitnicami
/ Valentin Bajuk /
Pravijo, da v strelskih jarkih in med umirajočimi ni ateistov. Med počitnicami pa veliko kristjanov postane (začasnih) praktičnih ateistov: verujejo v Boga, vendar živijo, kot da ne obstaja.
Določene življenjske situacije so pač takšne, da same po sebi napravijo človeka dovzetnega za presežno resničnost življenja. Gre običajno za prelomne dogodke v življenju, kot so pričakovanje lastne smrti ali izkušnja smrti bližnjega, rojstvo otroka, velika in neposredno preteča nevarnost in kar je še podobnih dogodkov, ki v nas prebudijo spraševanje o bistvenem. Opomnijo nas, da smo bili prah in da je minljivost našega življenja edina gotovost, s čimer v vsaki količkaj razmišljujoči osebi zazveni bivanjska struna: ali je to res vsa resničnost. Kaj je smisel življenja; od kod prihaja sila, ki je oživila tega novorojenčka, pred devetimi meseci še nebivajočega. Kam je šel duh, ki je bil še ravnokar tu v očeh moje ljubljene osebe in mi sporočal toliko neizgovorjenega, sedaj pa ima oči zaprte in je zgolj hladno telo.
Počitnice so nasprotno čas, ko običajno prevladuje profano, tuzemsko. Kaj bo popoldne na žaru, kje se najde hladno pivo, kako poiskati najboljši prostor na plaži, kam sploh oditi na dopust, ipd. Z vsem tem samo po sebi ni nič narobe. Vse naštete dobrine so dobre, če imajo pravo mero in mesto v naših življenjih, nikoli pa ne smejo postati središče našega življenja. Druženje ob dobri jedači in pijači nas odpira bližnjemu, obiskovanje novih krajev čudenju nad človeško in božjo ustvarjalnostjo, sam oddih pa polni naše telesne in duhovne baterije.
Tu smo pri ključnem vidiku počitnic. Ker je človek telesno, duhovno in duševno bitje, bodo počitnice zdrave, v kolikor bodo nagovarjale, nahranile vse vidike osebnosti. Kristjan bo zato tudi med počitnicami našel čas za iskanje Boga v stvarstvu, kulturi, umetnosti, sočloveku, sebi. Na plaži z dobro knjigo, v tujem mestu z obiskom njegovih svetih krajev, na samotnih poteh s spraševanjem svoje vesti in duševno letno inventuro.
Predvsem pa kristjan na počitnicah ne bo pozabil redne molitve in tedenske svete maše. Si to, kar počneš, to je osnovna človeška resničnost. Nogometaš igra nogomet, kmet obdeluje zemljo, zdravnik zdravi ljudi, kristjan moli. To ne samo takrat, ko se mu zljubi, temveč tudi, ko je utrujen, siten, in ja, ko je na počitnicah ter je življenje na nižjih obratih. Obisk svete maše v tujem kraju in jeziku nam res otežuje spremljanje besednega bogoslužja, zato pa smo lahko toliko bolj pozorni na obrede, geste duhovnika, odzive vernikov, lokalne posebnosti, kar vse v nas potrjuje zavedanje, da smo v vsej raznolikosti kristjani del ene, včasih svete drugič grešne (torej take, kot smo mi), katoliške cerkve.
Počitnice so nenazadnje lahko priložnost tudi za pravi duhovni odmik. Naj ne bodo duhovne vaje samo za duhovne sladokusce. Vsak odrasel kristjan bi se jih moral vsaj občasno udeležiti, če želi obdržati svojo duhovno kondicijo. Tovrstne ponudbe je danes res veliko in zgolj malo naše iznajdljivosti je potrebne, da poiščemo tisto, ki nam najbolj ustreza.
Ne pošiljajmo torej vere na počitnice, ampak naj gre z nami na počitnice.