Vera mojih staršev
/ Ivana Bulc, Tobija Šešek, Eva Hosta /
Kandidati za zakrament svete birme so v novembru dobili nalogo, naj napišejo spis, kako vidijo vero svojih staršev. Ta namreč najmočneje vpliva in določa vero mladega rodu. Nekatere spise smo z dovoljenjem avtorjev želeli podariti tudi Vam z objavo. Hvala avtorjem za njihov velik dar.
Moja mama ni nikoli verovala, niso jo vzgajali tako in tudi sama se za to ni nikoli odločila. Kar pa zadeva mojega očeta, sem nanj vedno gledala kot na najbolj verno osebo, kar jih poznam. Pred kosilom vedno zmoli in med postnim časom sem morala vsak večer zmoliti eno desetko rožnega venca. Vsako nedeljo je pri osmi maši. Vedno mi govori, da je Bog nekaj najlepšega in neprecenljivega. Kar zadeva verouka zanj nikoli ni bilo vprašanje ali grem ali ne. Vedno sem morala hoditi. Moja babica je pred kratkim umrla. Vsi skupaj smo poleg mrtvega telesa zmolili desetko. Bilo je zelo lepo, a tudi zelo žalostno. (Ivana Bulc)
Moja starše sta oba verna. Vsak na svoj način. Moj oče pripisuje velik pomen sveti maši, vendar pa se mi zdi, da bi moral več hoditi k spovedi. Njegovo vero doživljam kot teoretično, vendar pa ne dovolj uporabljeno v praksi. Moja mama pa ne obiskuje svete maše pogosto in skuša biti predvsem v življenju čim bolj dobra, torej je pravo nasprotje. Njeno vero doživljam bolj v življenju, ko se trudi po svojih najboljših močeh upoštevati Jezusove nauke. Moja starša sta si v veri pravo nasprotje, toda oba skupaj se združita v pravega kristjana. (učenec)
O tem, kako doživljam vero svojih staršev nisem še nikoli konkretno razmišljal. Naj vendarle odgovorim na vprašanje, ki mi ga postavlja naslov!
Osebno se mi zdi, da vero staršev doživljam na kar nekaj načinov kot na primer, ko gremo vsako nedeljo k sveti maši, gremo kot družina (z obema staršema). Ali tudi ko oče pri prošnjah kakšno pove. V zadnjem letu smo začeli tudi nedeljski evangelij brati pred kosilom ali večerjo, za kar je dal pobudo oče. Hodim k skavtom, za kar me spodbujata oba in čutim vero. Teh nekaj primerov se mi zdi kar velika spodbuda za vero, da bi lahko rekel, da se mi zdi to dobra in lepa vera. Jaz sem ponosen na mamo in očeta, da vztrajata že trinajst let z mano, odkar sem bil krščen, prejel obhajilo ter se pripravljam na birmo. To je vse, kar lahko napišem o spodbudi k veri in v vero, ki sem je deležen s strani roditeljev. Nasvidenje. (Tobija Šešek)
Moji starši so cerkveno poročeni, zato sta vera in Jezus del njunega že dvajset letnega zakona, prav od začetka. Na Dolenjskem imamo tudi ob hiši našo kapelico, ki jo je zgradil moj prapra dedek. Prav tako sta starša spodbujata k obisku svete maše vsaj enkrat tedensko in ob vseh ostalih cerkvenih praznikih ter ob godovih. Ko je umrl moj dedek, smo plačali tudi za Gregorijanske maše in se jih cel mesec udeleževali ter molili. V jedilnici imamo tudi božji kot, kjer je kip Jožefa, ki ga je imela moja prababica v svoji hiši. Starši me podpirajo tudi k srečanjem skavtov, ki jih obiskujem na Dolenjskem vsako soboto. Naučila sta me, da tudi molim vsak dan. Vsak dan molim zvečer, preden zaspim in se tako zahvalim Bogu za lep dan, molim pa tudi zjutraj, na poti v šolo in tako je že vnaprej Bogu izročim svoj dan. S starši gremo tudi velikokrat na sprehod, kjer se pogovarjamo o veri. Ustavimo se tudi v Lurdu (kjer sta bila moja starša cerkveno poročena), in ob kapelicah, kjer kaj zmolimo ali zapojemo. V adventu pa se vsak večer vsi skupaj zberemo in na adventnem venčku prižgemo svečke, nato pa zmolimo eno desetko rožnega venca in zapojemo nekaj pesmi. (Eva Hosta).
Veroučna šola 8. in 9. razred
Ivana Bulc, Tobija Šešek, Eva Hosta
