Vnebovzetje svetega Jožefa v nebesa
/ Rafael Arias Villalta /
Na veliko noč se spomnimo Jezusovih besed: »Jaz sem vstajenje in življenje.« Te besede tolažijo kristjane več kot dvajset stoletij. Poganski svet je obseden s smrtjo kot nekaj zastrašujočega, kot nekaj, kar si je treba izbiti iz glave (nekaj, na kar se ne misli). Jezus je opravil s smrtjo, s preobrazbo do tedaj zaprtih vrat v vrata, odprta za vsakogar, ki želi vstopiti.
Jezus je iz smrti napravil začetek, ne konca. Smrt se je spremenila v ključ življenja. Umreti je odslej, živeti z Jezusom. To je zelo prevzelo Tolstoja, ki je živel v prestrašenosti zaradi smrti. Brezup pred izničenjem ega ga je tako mučil, da je imel iz strahu pred zrušenjem z vrvjo zvezan tram nad svojo delovno sobo.. Ko se je povrnil k branju Evangelija in mu je Jezus začel govoriti preko svojih besedil, se je temna grožnja smrti spremenila v osvetljeno obljubo večnega življenja. Vsak od nas , še bolj tisti, ki smo bližje neizogibnemu trenutku, moramo najti smisel v Jezusovih besedah ”Jaz sem Vstajenje in Življenje“. Opazujemo, da se naše telo stara, da začenja življenje odhajati iz telesa skoraj neopazno. Gledamo svoje preteklo življenje in vržemo pogled na to, kar nas čaka, na Večnost, ki se bo prikazala v daljavi, bolj ali manj daleč. Pri tem ne pozabimo na tolažilne Jezusove besede: „Jaz sem Vstajenje in Življenje,“ ki nam dajejo postopoma občutiti, da smo vzeti v plimovanje veselja in neminljivega miru.
Vnebovzetje Device Marije v nebesa s telesom in dušo je ena od velikih marijanskih dogem Cerkve. To je bila popularna vera že od prvih dni Cerkve in jo je 1. novembra 1950 opredelil kot dogmo papež Pij XII.
Ob opazovanju prikazovanj 20. stoletja lahko upravičeno pomislimo na možno verovanje v vnebovzetje svetega Jožefa. Ko se je sveti Jožef prikazal v Fatimi na Portugalskem, da bi blagoslovil svet 13. oktobra 1917, drži Dete Jezusa in stoji ob Gospe, ni bil nekakšen duh. Ta dan si ga je ogledalo na tisoče ljudi. O svetemu Jožefu mnogi svetniki in mistiki pobožno verjamejo v telesno vnebovzetje svetega Jožefa, tako kot je to storil naš Gospod s svojo materjo. Velika večina jožefinskih avtorjev in nekaterih svetnikov se strinja, da vstajenje svetega Jožefa doseže vrhunec z njegovim vnebovzetjem s telesom in dušo.
Sveti Bernardin Sienski (+ 1444) to jasno pove: »Pobožno je treba verjeti, a ne zagotoviti, da je najpobožnejši Božji Sin, Jezus, počaščen z enakim privilegijem kot njegova presveta Mati in njegov domnevni oče; da sta se v nebesa povzpela veličastna po telesu in duši. Tako je na dan svojega vstajenja združil s seboj presvetega Jožefa v slavi vstajenja, tako kot sta kot sveta družina skupaj živela v delovnem življenju in v milosti ljubeč, tako zdaj v srečni slavi kraljuje s telesom in dušo v nebesih«.
In potem se vsiljuje pobožno prepričanje, ne kot dogma vere, da je sveti Jožef s telesom in dušo v nebesih skupaj z Jezusom in Marijo, čeprav se izrecno ne pojavlja v Svetem pismu ali pri svetih očetih. To je tudi mnenje svetega Frančiška Saleškega (+1622): »Kaj nam preostane, kot da ne smemo niti enkrat dvomiti, da ima ta veličastni svetnik veliko vrednost pri tistem, ki ga je poveličeval, dokler ga ni vzel s seboj telesa in dušo v nebesa? … Če je res, kar moramo verjeti, da bodo zaradi Najsvetejšega, ki ga prejmemo v svoja srca, naša telesa na sodni dan znova vstala, kako lahko dvomimo, da bi naš Gospod to naredil veličastnemu svetemu Jožefu, ki si je zaslužil čast in milost, da je Jezusa tako pogosto nosil v svojih blagoslovljenih naročjih, ki se je v njih tako razveselil?«
O vnebovzetju svetega Jožefa v nebesa Cerkev ne zdaj, ne čez dvajset stoletij ne bo določila ničesar, saj to ni potrebno, ampak svetemu Jožefu s svojo naklonjenostjo z Marijo in Jezusom dajajmo prednost.