Vrhunec samouresničevanja in osebnostnega razvoja je upanje, da bomo sveti


Hrepenimo in stremimo po sreči združitve z Bogom v nebesih. Hrepenimo po nečem, kar je mogoče, po dobrem, ki ga je mogoče doseči s pomočjo Boga, ki nam za to daje potrebna sredstva. Sv. Jožefmarija piše v svoji knjigi Jezus prihaja mimo, str. 176: »Nikoli ne smemo opustiti upanja, da bomo postali sveti, da bomo sprejeli božje vabilo, da bomo vztrajali do konca;” ter se obenem opira na apostola Pavla v njegovi Hvalnici Božji ljubezni, ki se glasi: “Kajti, če je Bog za nas, kdo bo zoper nas?” (Rim 8,31- 32).

Dokaz, da smemo računati na božjo pomoč je, da nam je dal svojega Sina in da imamo sredstva za posvečevanje, ki jih je Kristus zapustil nam, svoji Cerkvi:

– zakramente,

– oznanjevanje evangelija,

– izročil nas je vodstvu pastirjem (duhovnikom).

Upanje nam daje dejstvo, da se lahko poslužujemo omenjenih sredstev. Z njimi lahko dosežemo svetost in nebesa. Bili bi nespametni, če ne bi hrepeneli po svetosti, kajti svetost je vrhunec osebnostnega razvoja in vrhunec samouresničevanja.

Upamo, da bomo sveti/svetniki, kar lahko doseže tisti, ki uporabi (razpoložljiva) sredstva. To ni želja, kot želja tistega, ki je kupil srečko in »upa«, da bo zadel. Ve, da je možnost, da zadene zelo majhna, zato mu pač ne preostane nič drugega kot slepo upa. Človekova težnja po svetosti je nekaj več. Trdno upanje za naše osebno posvečevanje je božji dar, čeprav v tem procesu ne smemo ostati pasivni.

Če bi se omejili samo na čakanje na večno srečo, ki prihaja od Boga, ne da bi uporabili sredstva, ki nam jih On nudi, da bi dosegli svetost, bi to pomenilo, da smo pomešali upanje in udobje. Nagrado bomo dobili, če z božjo pomočjo odgovorimo na milosti, ki nam jih On daje. Res je, da je dobro, ki ga pričakujemo »bonum arduum«, težko dosegljiva dobrina, ki zahteva naš stalen boj proti grehu in slabim nagnjenjem. Trudimo in bojujemo se, ker smo naslonili svoje upanje na živega Boga.« (1Tim 4,10).

Upanje daje duši odločnost, da brez malodušja začenja znova in znova ta notranji boj . Ne obupajmo, če ne dosežemo občutnega izboljšanja, saj se ne borimo iz zadovoljstva zaradi ciljev, temveč iz ljubezni do Boga. Boriti se iz ljubezni, pomeni, da že ljubimo.

Poglejmo, kako velika je krepost upanja! Apostol Juda je prepoznal Jezusovo svetost in je obžaloval zločin, ki ga je storil. Vzel je denar, ki ga je prejel za izdajo Kristusa in ga vrgel v obraz tistim, ki so mu ga dali kot nagrado za izdajstvo.

Ni pa imel upanja, ki je nujna krepost za vrnitev k Bogu. Če bi bil upal, bi lahko postal še velik apostol. Torej ne obupajmo, četudi smo naredili največjo neumnost! Greh nikoli ne sme zlomiti našega upanja, še manj težave, neuspehi, bolezen, ki sicer niso žalitev Boga, temveč Kristusov križ. Križ nam daje priložnost, da rastemo v poistovetenju z Njim.

Živeti na način, ki nam ga je pokazal Gospod, zahteva napor (preberi 2Kor 11, 14-28). V današnjih dneh se ne bomo srečevali niti s tako številnimi niti s tako težkimi okoliščinami, kot so se pojavljale v Savlovem življenju.

S svetim Pavlom verujemo, da se: “Trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.” (Rim 8,18). Medtem ko se borimo – to je boj ki bo trajal do smrti – ne izključimo možnosti, da se bodo proti nam silovito dvignili sovražniki od zunaj in od znotraj.  V Božjem imenu ne obupajmo, kajti On, ki nas je izbral za svoje otroke, nas ne bo zapustil. Vztrajamo, bodimo pogumni!

Rafael Arias Villalta

Več prispevkov >>

                

Povezani članki

Vaši komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja